Vsepovsod
nagonska zgaga
se tako
odvije,
da je
moč tisto, kar vaga,
sred'
hierarhije…
Prasec.
Moška svinja.
Njemu
se udinja
dobesedno
vse repovje!
Tudi on
kdaj nov je
in želi
se prikupiti,
bonitete
pridobiti,
pa
začne – da leze v riti!
Zbira
zveze in poznanstva.
Sredi
svinjskega prostranstva,
še za
hip ne omahuje,
leze,
leze, napreduje…
Mast se
mu vse bolj nabira,
mu izrastejo
čekani,
pridno
v težnost prosperira…
in so že
pogoji dani!
Uporabi
znanstva, zveze,
se
preriva, suva, grize,
dokler,
končno, ne prileze
do
prašičje Mame Zize.
Svinjski
svet njegov je!
Dobro,
tudi on gotof-je,
ko spozna
vsa svinjska srenja,
da
zgolj v prazno se napenja,
da
zgolj njemu v dan se svita,
sred'
prašičjega korita,
da –
bolj kot kruli, in razgraja,
bolj mu
znanje zaostaja…
Svinje
pa - ni da bi pravil,
z njimi
se boš onegavil,
če ti
prija to, seveda,
dokler
iz korita gleda,
tisto,
kar je za požreti,
in
mikavni so obeti…
Je tako
usoda taka,
znotraj
vsakega svinjaka,
prasci
stari, prasci novi,
vselej
njihovi vrhovi,
za
očetom glavni sin je…
Iste,
vselej, so le svinje!
Vselej
svinjsko nastrojene,
svinjsko
pridne, in poštene
Svinja,
pač… ji obljubi, da bo sita,
da deležna
bo korita,
pa že z
rilcem zate miga,
v
svinjska te nebesa dviga,
dokler,
končno, te ne zruši.
Svinja
svinja je po duši!
Bi bila
besed nevredna,
ko prav
ona, svinjskogledna,
ne bila
bi svinjsko kriva,
da je
svinjska stvarnost živa!
In – da
svinjski rod ne da se,
pridno jim
podmladek rase,
v tem
podmladku vsako prase
gleda
nase, in žre zase.
Pa se,
res, ne kaže bati,
da
svinjak bi znal zastati,
dokler
v njem prašičji rod
smel bo
seči prav povsod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar