Zrem, z griča, na sosednje griče,
je noč prekrila dan,
v daljavi čuk nevesto kliče,
kar dolgo že, zaman…
Le
redka okna še živijo,
in misli
tko v nemir,
pa,
kakor ptice, poletijo,
pod
zvezdami, v šir…
Čez
polje Krško, preko Save,
v njej
Luna se hladi,
do tja,
kjer pod odejo trave
preteklost
moja spi…
Še
malo, si trenutke štejem,
mi bo
že spati dano,
zdaj v
mislih zbujam, da ogrejem,
kar
davno je končano…
Ni komentarjev:
Objavite komentar