Vetrovi
razpihajo listje in prah,
prestavljajo,
zlahka, vse, kar je brez teže,
utvare
razblinjajo v svojih rokah,
še
maska na plano ob vetriču seže…
In
sploh ni pomembno, s katere strani,
za množice
šteje že to, da zapiha,
pa svet
se v trenutku po novem vrti,
ko se
med zaslužne vrsti vsak pavliha…
Po modi
prav radi, brezmodni pajaci,
ne šteje
vsebina, kjer drugi – tam vsi,
zgolj
prazno ob praznem, in kraca ob kraci,
največja
ničeta pa vrh pogosti…
Ko
vetrič zapiha, ušive vse biti
menjavajo
mnenja, in držo, povprek,
zavetja
poiščejo v novi si riti,
iz leta
v leto, iz veka v vek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar