Kril(c)a

Na krilih svet leti,

med krilci pa zaraja,

čebelica brenči,

do prstana, in v zmaja…

Bolj skromno, bolj ponuja,

bolj kratko, bolj drži,

skomine silne zbuja,

in sline pocedi,

lahkotno, spev navdiha,

kot regratov pozdrav,

ob njem premnog pavliha

brez glave je ostal…

Na krilih svet leti,

med krilci pa vzdihuje,

spočetka, ker ščemi,

kasneje negoduje…

Se s časom predrugači,

vse manj in manj sladka,

bolj v hlače se oblači,

po svoje vse ravna,

lepota gre v spomine,

vse drugo vre na plan,

iz nič, zgolj iz drobtine,

pokvari, zlahka, dan…

Na krilih svet leti,

ko tja, med krilca hoče,

spočetka zacveti,

kasneje pa se joče…