Prek lic neba...

Oblak se razvleče,

in trave dehteče

nabirajo vetrič, vre v ples zelenóst,

samotnik vrh grička,

pod njim pesem črička,

povzpela se veja v nebo je, kot most…

Vse njive orane,

v razlikah sejane,

pestrijo, medijo, pogled se topi,

se cesta, prašnica,

kot brazda prek lica,

izgublja v času, za grič ubeži…

Kdaj že, davno mlada

imela sta rada

kotiček, ki svetu se v miru je skril,

potoček trepeče,

o njiju šepeče,

nekoč ju v objemu je svojem hladil…

Samotnik sameva,

in v senco odeva

bel kamen, ki njuni je zgodbi klesan,

oblaku solzice

zdrsijo čez lice,

kot da ob spominu bi stožil se dan…