Napoleon

Tam, v "Polju", v Ljubljani, sila vztrajno,

nek vrli mož na srcu dlan drži,

in se, kot dan za dnem, prav običajno,

sprašuje, kam vojaki vsi so šli...

Ta vrli mož je v svojem, prav normalno,

navadil se je sebe, sproti kar,

kot pav razteza držo zmagovalno,

Napoleon je, silne vojske car…

Kakopak, sebi zlahka običajen,

vsakdanji, in normalen, dvoma ni,

le tega, revež, ni še dobro vajen,

da vojska se krog njega ne drži…

Po svetu je veliko zmagovalcev,

v neštetih vrstah, vsak o vsem vse ve,

dvomiti ni v spoznanja modrovalcev,

se sproti pridno za nazaj uče…

Jih je kot listja, skorajda kot trave,

napoleonska širna je ravan,

uradno so še, bojda, trezne glave,

a niti ne tako od »Polja« stran…

In zre, Napoleon, svojo normalo,

ko zbere vojsko krene spet v napad,

vsi norci, kar jih zunaj je ostalo,

pa zlahka svet poganjajo v prepad.