Polž po
polžje polži, slini se prek trave,
vneto
počasnjuje, ure ne odšteva,
čas mu večnost
traja, mikajo daljave,
pa
razvlači svoje sanje in v njih mineva…
Znoj
znoječ znoječo v znoju zgodbo zlaga,
s hiško
prek ramena, do neba rožiča,
trudi
se z bremenom, dokler ne omaga,
in za
hip vsaj do počitka trudnost ga prepriča…
Polžja
je težavna, a se zlahka plazi,
sočen list
solate, rajsko doživetje,
če ga
za kosilo štorklja ne opazi,
še
sosedu se na vrtu javil bo v dospetje…
Se v
časovju časa čas po svoje piše,
hipec se
razvleče, večnost je brzeča,
polž
znoji znoječe, s čela srage briše,
zmenjen
je, da sredi dneva lastno senco sreča…
Ni komentarjev:
Objavite komentar