Čučufi časi

Drdra drdraje, v starem še sopiha,

nos v oblake viha, pipico kadi,

ga starost daje, glasno kreha, kiha,

si želi oddiha, a počitka ni…

Se je oprtal, pa s težavo vleče,

v hrib še bolj hropeče, mu korak ječi,

ko bo zaškrtal, bo ostal brez sreče,

čakal le, boječe, na rezalne dni…

Ko so živeli čučufija časi,

smo počasneje segali v dan,

je teklo zlagoma, in bolj počasi,

in hip kasneje ubežalo stran…

So, včasih, vlekle se v neskončnost ure,

za kanček težje si pričakoval,

prav radi tega pa, na koncu ture,

si bolj veselo dočakati znal…

Silne daljave, zanj vse bolj neprave,

stanejo ga glave, času se mudi,

čemu sanjave smele bi narave,

v duhu stare slave, in nekdanjih dni?!

Se, resda, vleče, a v lepoti ziba,

ko počasi šiba, polne so oči,

telo trdeče se vse bolj pregiba,

klop, lesena hiba, ona zgolj kazi…

Ko so živeli čučufija časi,

smo počasneje segali v dan,

je teklo zlagoma, in bolj počasi,

in hip kasneje ubežalo stran…

So, včasih, vlekle se v neskončnost ure,

za kanček težje si pričakoval,

prav radi tega pa, na koncu ture,

si bolj veselo dočakati znal…