Čakaš

Na obrazu bolečine sled,

skozi okno zreš, zaman,

ker preveč bilo je slišanih besed,

v njih obljub, ki ti grenijo dan…

Vse prijetno lega v uho,

da tolaži, umiri,

a v prazno čakaš, ga nazaj ne bo,

z drugo je, se z drugo zdaj budi…

Ko se srce ti enkrat vname,

bi se dajalo v nedogled,

najde se ta, ki jemlje, vzame,

in ga le sladkih je besed…

A ko dognanje se zareže,

in bolečina zakriči,

rane so vsak dan, sproti, sveže,

upanje pa še bolj pekli…