Za klobukom dan

Zataknem dan si za klobuk,

le kaj bi se z njim preganjal,

sezujem se, odrešim muk,

tudi bosemu mi gre…

Mi lega trava pod korak,

bi mehkejše ne dosanjal,

drži mi senco bel oblak,

dobrodušno name zre…

Tako, kot prija, vijem pot,

malo gori, malo doli,

cvetlice rastejo povsod,

še metulj z menoj leti…

Sploh ni vprašanje kdaj dospem,

tudi, če ne bom nikoli,

pomembno je le to, da grem,

in da pot me veseli…

Pa le hodim, iščem, gledam vsepovsod,

ne zaviram, nič me ne drži,

dokler ne zamika, ne premami tisto, kar krasi…

Za trenutek, dva, ustavim svojo pot,

od lepote se mi ne mudi,

posladkam se in nahranim dušo in oči…