V sadovnjaku

Zarana že se dan smeji,

in vstal sem brez težave,

prav nič ne žuli, ne tišči,

prija, kadar vse je prav…

Usmeril, kmalu, bom korak,

v senci slamnika prek glave,

v svoj brsteči sadovnjak,

ga, vsega, bom prečesal…

Še pomnim, vse, kar sem sadil,

majhno, krhko, nebogljeno,

z nasmehom redno sem pojil,

da bilo je bolj toplo…

Le nekaj let in že lepo

s krošnjami je prepredeno,

in slednje veseli drevo,

nosi Sonce in nebo…

Ko ob cvetu bo bohotil se lep cvet,

sadovnjak z vonjavami bo ves prežet,

in še ptice bodo svoje pesmi zažgolele…

Pa med drevjem, v senci, mrežo bom razpel,

ter na polna pljuča dihal, in živel,

še čebele pridno bodo mi, brenčaje, pele…