Obča »resnica« in dejansko o verovanju

Kadar beseda nanese na verovanje, takrat vsakdo pomisli na verovanje-v-boga, in se del občosti, ki, bojda, v »boga« ne veruje, opredeljuje kot neveren, čeprav je dejansko stanje povsem drugačno.

Verovanje je namreč način izkazovanja, je način pojmovanja realnosti, ki NE upošteva realnih, dejanskih stanj, in je sam predmet verovanja (»bog«, družben sistem, TV-ki-poneumlja…) obstranskega pomena.

Verovanje je neizogibna značilnost VSEH nagonskih bitij, torej tako človejakov, kakor tudi uradno ugotovljenih živali (vsaka srna, denimo, VERUJE, ko prisluhne okolju in ovoha zrak, da je travnik varen, četudi jo, nekje na robu taistega travnika, v preži, čaka lovec – z drugimi besedami srna NI zmožna upoštevati vseh dejstev, pač pa le tista, do katerih zmore dospeti na osnovi čutnega zaznavanja, in temu svojemu zaznavanju tudi docela ZAUPA!), in je značilnost vseh tistih posameznikov, ki so sicer razumsko zasnovani, a so, zaradi delovanja (večinskega) okolja psihično okvarjeni (pa, kot taki, niso zmožni razumsko delovati, pač pa se izkazujejo primerljivo nagonski večini).

Pri slehernem verovanju verujoči samega sebe postavlja v vlogo OBJEKTA (predmeta), medtem ko predmetu svojega verovanja pripiše vlogo SUBJEKTA. Denimo…

Obče prepričanje »čas vse pozdravi« samemu času daje moč zdravitve, čeprav je resnica, v vsakem primeru, popolnoma drugačna, in do ozdravitve pripeljejo bodisi aktivnosti samega organizma (v kolikor je obolelost tiste vrste, s katero organizem zmore samostojno opraviti), bodisi se obolelost s časom samo (po)slabša (takšno poslabšanje je značilno za nemalo fizičnih obolelosti in za VSA psihična obolenja, kajti to, da se navadiš nekega /svojega/ psihičnega stanja, da ti ta navajenost na konkretno stanje več ne izkazuje njegovo moteče delovanje, to NE pomeni, da si ozdravljen, pač pa, daleč od tega, pomeni le to, da je bolezen tebe spremenila - si se nanjo navadil, ti je postala samoumevna, nemoteča, »normalna«).

Obče prepričanje, ki ljubezen do človeka POGOJUJE z ljubeznijo do živali (»kdor nima rad živali, nima rad ljudi«), je tudi podoba (z realnostjo) skreganega pojmovanja, kajti a) nikjer ne piše, da ima ta, ki ima rad živali, rad tudi ljudi, b) da ta, ki (zaradi nekega, kateregakoli razloga) ne mara živali, ne mara tudi ljudi… predvsem pa je sleherno čustvovanje, torej tudi to, kateremu pravimo »ljubezen«, posledica nekega konkretnega dojemanja sleherne posamičnosti, katero naj bi imel, ali pa ne, rad, potemtakem je tudi »imeti rad« oblikovan na določenih značilnostih tiste vsebine (stvari, zadeve), katero imaš/ali ne rad, pa – če imam rad sladko, potem imam rad VSE, kar mi to ljubezen-do-sladkega teši, če imam rad krhko, nežno, dobro, potem imam rad VSE, kar mi s svojo krhkostjo, nežnostjo, dobroto godi!

Obče prepričanje o tem, da »TV (ali katerikoli drug medij) poneumlja« je, prav tako, podoba verovanja, potemtakem iz-trte-izvite-»resnice«, ki sodi med tiste, ki še najbolj učinkovito izkazujejo nezmožnost razumevanja oz. razumskega delovanja občosti, kajti – TV je zgolj PREDMET, ki ima tako stikalo za vklop, kakor stikalo za izklop, in ponuja, v današnjih časih, na izbiro številne programe (v njih okvirih tudi »pametne« izobraževalne oddaje), predvsem pa je TV sprejemnik (ali časopis, ali radijski sprejemnik) zgolj stvar, objekt, katerega sem si v lastno uporabo omislil, in je posledica moje volje, moje odločitve, to, kaj bom gledal (poslušal, bral), ali pa ne bom! Obenem pa, verjemi – (naravne) neumnosti ni moč poneumljati, kakor je tudi odpraviti ni moč!

Tudi »družbeni sistemi, ki oblikujejo posameznika« so izkaz verovanja, ki, kakor vsako verovanje, svet-obrača-na-glavo, s tem, ko meni, kot posamezniku, ki razpolagam s svojo voljo (pravilneje: kateri NAJ bi razpolagal s svojo voljo, v kolikor se zmorem razumsko izkazovati!), taisto voljo odreka, me, s tem, opredmeti (me postavi v vlogo predmeta, objekta), mi, v bistvu, kot neizogibnost »pojasnjuje« mene samega, moja ravnanja, izkazovanja! Vendar…

KO bi dejansko sistem-pogojeval-posameznika, KO bi dejansko priložnost-naredila-tatu, KO bi dejansko oblast-pokvarila, potem… potem bi bil VSAKDO, ki živi v nekem, konkretnem sistemu… vsakdo, ki bi do priložnosti dospel… vsakdo, ki bi na položaj segel – enak vsem ostalim! Pa NI!

Pomeni, da ti »dejavniki«, v katere občost veruje, niso merodajni, niso odločujoči, kajti pravila, ne nazadnje, naj bi za vse enako veljala/delovala!

Ja, je pa res, da se vsi ti »dejavniki« enako izkazujejo v okviru NAGONSKIH bitij, torej bitij nezmožnih razumevanja, bitij, ki se okoliščinam prilagajajo, bitij, ki (pa naj gre za uradno ugotovljen, ali ne, živalski svet) vselej vzamejo, kadar jim je moč vzeti, vselej »ubogajo«, kadar druge možnosti nimajo, vselej ravnajo po sistemu boja za obstanek in pravice močnejšega.

Verovanje kot način izkazovanja je, potemtakem, edini možen način, s katerim se lahko izkazujejo (vsa) nagonska bitja. Potemtakem verovanje (kakor tudi ne časopis, radio, TV) NE poneumlja, pač pa je posledica umske nezmožnosti, bodisi prirojene (absolutna večina), bodisi povzročene (v podobi psihične okvare), pri čemer je v drugem primeru – odpravljivo (ozdravljivo) stanje!

V svojem (psiho)terapevtskem delovanju sem imel priložnost spoznavati določena dejstva, zlasti tista, ki o samem delovanju psihe pričajo, kakopak. In sem imel tudi primer povsem skrajnega verskega prepričanja, prepričanja, ki je kot edino sprejemljivo, dopustno izkazovanje obravnavalo izkazovanje v okvirih naučenih verskih pojmovanj. Vse ostale načine/podobe, četudi le-te niso v ničemer neetičnost izkazovale, je dosledno zavračalo.

Nisem se lotil odpravljanja verovanja (le-to je bilo namreč zgolj posledica konkretnega, obolelega psihičnega stanja), pač pa sem se lotil odprave okvar, ki so pogojevale nerazumskost, nagonsko izkazovanje obolele osebe, in je samo verovanje, posledično in povsem samodejno, z ozdravitvijo (z vzpostavitvijo razumskega delovanja) – odpadlo!

Marsikdo verovanje pripisuje okolju, češ da je posledica naučenosti, čeprav – daleč od tega, da bi bilo to res, kajti – otroci verujejo tudi v Zobno miško, v Dedka Mraza, v Božička… pa s časom s takšnim verovanjem prenehajo (takrat, pač, ko IZKUSTVENO ugotovijo, da predmeti njih verovanj dejansko – v svojih fizičnih podobah – ne obstajajo)! Pomeni, da sama naučenost NE more biti razlog verovanja (ne nazadnje, tudi Teslo, Ajnštajna, Galilea… so v šoli učili o povsem drugačnih »dejstvih«, kot so bila dejstva, katera so, vsi našteti in številni ostali, kot dejanska ugotovili), pač pa je tisti »Kar se Janezek nauči, to Janez zna« ( = tudi podoba verovanja!) možen le tam, kjer ne janezek, ne janez nimata v glavi tistega potrebnega za spoznavanje, razumevanje objektivne realnosti oz. dejstev. Kakor pri (dresirani) uradno ugotovljeni živali – kar jo naučiš, to »zna«!

Tipičen primer takšne naučenosti, in vrednosti tovrstnega »znanja«, so t. im. janičarji – mladina, katero so Turki ugrabljali, in jo predresirali v še hujše »turke« od samih sebe!

Dvomim, da še nisi slišal/a za tisti »samo neumnež vse ve«, ali za tisti »umnost zmore svoj NE VEM«, torej za dve, le navidezno, različni trditvi, ki pa o enem in istem govorita: o tem, da je potrebno zavedati se objektivnosti, da zmoreš dospeti do ugotovitve o tem, da vselej ostajajo neodgovorjena vprašanja, da vselej ostajajo nerazkrite vsebine, in da je, posledično, do spoznanj moč dospevati IZKLJUČNO postopoma! Po drugi strani pa verovanje, katerokoli in vsako, že tisočletja na povsem enak način »spoznanja« malodane že v zibeli polaga, in so ta »spoznanja« ABSOLUTNO (brezpogojno) »resnična«, in naj bi za vsakogar veljala, čeprav niti samih sebe ne zmorejo z dejstvi ubraniti!

In je absurd, a VSE verske »resnice« izhajajo še iz časov, ko je bila »resnica« tudi takšna, da je o ploščati Zemlji govorila, o tem, da se Sonce krog Zemlje vrti, o tem, da je zdravje (ozdravitev) odvisno od »božje volje«… skratka, iz časov, ko so verujoči tudi (kakor danes) »znali« vse pojasniti, in so »vedeli«, da je zgolj njih pojasnjevanje skladno z resničnostjo!

Znanost svojih ugotovitev ne razglaša za absolutno veljavne (za dokončne, nespremenljive), pač pa jih preverja, nadaljuje z raziskovanjem, dospeva do vselej novih, vsaj bolj izpopolnjenih dognanj (pomeni, da znanost sama svoja dognanja spreminja), verovanje, katerokoli (in tudi v »boga«) pa svoje »resnice« spreminja izključno takrat, ko je zaradi spoznanj (ČUTNEMU »razumevanju« dokazljivih spoznanj!) znanosti v to primorano!

Ne, verovanje, katerokoli in vsa, zares NE poneumlja, je zgolj izkaz (prirojene ali povzročene, malodane vseeno) neumnosti!