Naslikal bi ti sonce, a je roka zadrhtela,
se barva
je razlila, popacala ves papir,
zares
ne vem kaj s takšnim soncem bi lahko počela,
neumno
bi bilo dajati zmazek v okvir…
Pomislil
sem na rože, a že vse so odcvetele,
vsaj tiste,
ki buditi znajo ti sijaj v očeh,
in –
rože so le rože, slej ko prej bi ovenele,
kot vse
nevredno znašle se kaj hitro v smeteh…
Je
mikala zlatnina, vzel bi kakšno drobnarijo,
za prst,
uho, morda pa kot obesek krog vratu,
a od
lepote tvoje vsi okraski obledijo,
pa ves
namen, z denarjem vred, bi splaval mi po zlu…
Sem
tuhtal, dolgo tuhtal, ko sem v mir za šankom sedel,
kako in
s čem naj v tvojem dnevu te razveselim,
počasi
čas je tekel in, zares, sploh nisem vedel,
da
vselej v nek kozarec nov zamaknjeno bolščim…
Ne,
nisem pil, da bi jezil, in sploh nisem pozabil,
okoliščin
neljub me tok na muke je pognal,
že res,
je pozno, in denar v gostilni sem porabil,
a le
zato, ker tvoje zadovoljstvo sem snoval…
Ni komentarjev:
Objavite komentar