Na mojem bregu nebo počiva.
Odeto v
oblake,
ustavlja
korake,
in
kakor da svetu se skriva…
Včasih
je težko. In solzavo.
Ko ga v
globine daje,
bi kar
skrilo se, najraje,
tja, v
poleglo, mehko travo…
Ko pa
sije, razigrano,
in se
mu občutek sreče,
prek
modrine, v dalj razvleče…
z njim bi, ko bilo bi dano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar