Vse bolj ničevi, pošvedrani,
utrujeni,
krepko zgarani,
z menoj
se jim sesuva svet,
že
dolgo, dobrih dvajset let!
Vselej prinožni, vselej vdani,
v mehke
korake naravnani,
jih čas
dodobra je načel,
da bi
jih zase, sebi vzel…
So
dnevi, bržčas, jim prešteti,
že zdaj
začeli so cveteti,
ni
takšnih več, in jih ne bo,
boleče
padlo bo slovo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar