Naša
družba, razumljivo,
je zgolj
bitje neko živo,
pa
okužba, vsake vrste,
skozi
usta gre, čez prste…
Česar
človek se dotakne,
tudi
kadar komu zmakne,
vse prav
takšne je narave,
da, prav
rado najde »prave«
(no, če
smo povsem iskreni,
smo
odporni, in res kleni,
na
svetlobo umne glave,
na
bonton, še na postave)…
Pa ni
čudno, da razvija
splošna
se epidemija,
če nekoč
smo kradli kure,
in
vijake, v službah ure,
saj, če
»on«, nekdo pač, zmore,
brž
postane del folklore,
to, da
kradeš, lezeš v rit,
za
oseben dobrobit.
In, ob
tem, te še učijo,
da
ponižni dlje živijo,
pa da
vse je volja božja,
tvoj
namen zgolj stvar mednožja
(kadar
cepljen si v možgane),
plodi
se, da trop obstane!
Se imeli
bomo radi,
ti le
pridno, vestno kradi,
bolj po
malem, da ostane
kanček
več za vse izbrane.
Če pa
vest te kdaj zapeče,
spoved
brž v pozabo meče,
če
umazan žge denar,
ga
nameni v – milodar!
Jasli
so, pač, sredi štale,
kjer je
štala, ni morale,
saj
govedo slednje pase
se,
praviloma – le zase…
Ni komentarjev:
Objavite komentar