Kdo si ti?!

Kdo si ti, da meni sodiš,

ti, ki v praznem prazen blodiš,

iščeš pota sebi lahka

in spreminjaš se prav zlahka,

kakor pihne, kakor pride,

v vrsti gnida zgolj do gnide,

kdo si ti, da kot merilo

meni bi rad delal silo?!

Se te da s čem prepoznati,

zmogel si kaj zasnovati,

nekaj, kar bo še obstalo

ko te davno bo pobralo?

V čem posebnost tvoja šteje,

znaš kaj bolje in hitreje

kot je drugim znati dano,

da nekoč bo prepoznano

kot posebno, samosvoje

delo spoštovano tvoje?

Ali si zgolj nič od niča,

gmota, ki odpadlim biča

kakšni smejo se kazati,

če hoteli bi obstati

sredi tvojega sveta,

brez obraza, brez vsega

kar človeka hrbtenice

razlikuje od stenice?!

Kdo si, da bi vlekel niti,

in odrejal kje hoditi

naj bi se v tem svetu smelo,

da ti ne bi zasmrdelo?!

Ko pa smrad tvoj prav vse čase

svet ovija v puhlost zase,

in v gnilobo svetohlinsko,

lesketavo površinsko,

a dejansko, v svoji biti,

se rodiš, umreš v riti…

neki tuji, ki prostorna

tvoja nagnjenja prodorna

bo častila, dokler riješ,

v sebi sam do konca zgniješ.

Duhamorna si pokveka,

ni za senco te človeka!

Kdo si ti, da svet sluzávi

se s teboj vred ne ustavi?!

P.S.

Bi, morda, te spoštoval,

ko vsaj sled bi ti zaznal,

vendar kaj, v masi brezlični

si zgolj nek niče dotični.