Ko zvezde žarijo, umira nebo,
umira, a s hipom
se vsakim poraja,
vse lepo, vse
grdo, vse tone v temo,
iz teme pa nov up
nastaja...
Ko v gnezdu zadiha
čas prvi golič,
in reka se v morju
za vselej izjoče,
vse novo nekje se
rojeva iz nič,
na plano, iz nič,
nekaj hoče...
Vsak dih je
pomemben, če v njem se predaš,
če v dlani si
zmogel, za hip vsaj, ogreti,
in bolj kot
razdajaš se, sam več imaš,
pa zmoreš še v nič
zaživeti...
Ni komentarjev:
Objavite komentar