Nekoč, morda, boš razumel,
čemu ubiral sem poti,
čemu sem v nedogled hlepel,
iskal utrinke v temi,
ki se prek mojih trat je zlila,
da bi dušila me, temnila...
Nekoč, morda, ko se tvoj glas
v nemoči nemi bo izpel,
pa ti, iz dneva v dan bo čas
odtekal zgolj, v nič puhtel,
takrat, če prej ne, boš dognal,
čemu naprej več nisem znal...
Nekoč, morda... ti ne želim,
da segel bi do dna v spoznanje,
da bi ostal ti le siv dim,
in v njem zapis, da vse zaman je...
pa bi v tihoti dneve tkal
prav tisti, ki boš v njem ostal.
Nekoč, pač, ležem pod zemljo,
in - vse bo mirno spet, lepo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar