Ni vse zlato, kar se sveti, pravi rek, ki govori o
tem, da je soditi po videzu zgrešeno. Ko bi taisti rek prenesli v prakso, bi,
zlahka, našli vrsto primerov, ki govorijo o njegovi pravilnosti. Denimo, če se
zaustavim pri vsem znani živali, pri t. im. slepcu, potem - zlahka ugotovim ne
samo to, da je podoben kači, pač pa tudi to, da ga mnogi tudi obravnavajo kot
kačo. Pa čeprav je zgolj kuščar, ki je, v procesu prilagajanja življenjskim
okoliščinam, izgubil okončine.
Izgled, videz, zunanjost... zagotovo NI tisto, kar
posamičnosti opredeljuje v odnosu do preostalega! Potemtakem obstaja nekaj
drugega, na temelju česar se tako posamičnosti, kakor vrste, razlikujejo med
seboj. Denimo...
Če se ustavim pri pticah, potem ugotovim, da se sila
razlikujejo tako po velikosti, kakor tudi po videzu in navadah, celo po
zmožnostih - nekatere zmorejo leteti, druge, na primer, ne, a kljub tem
razlikam sodijo v red ptic, za katere so značilne votle kosti, prednje okončine
v podobi kril in operjenost. Ter, kakopak, če dospem tudi do tistega, kar se
povsem skriva čutnim zaznavam, nagonsko izkazovanje, značilno za ves živalski
svet.
Nagonsko izkazovanje je povsem naravno zasnovano in se
izkazuje, v okviru pogojnega refleksa, kot odzivanje na okoliščine, ki je
pogojeno, s tem tudi opredeljeno, z okoliščinami. Pomeni, da so okoliščine
tista stvar, ki oblikujejo odzivanje neke posamičnosti, in da ta posamičnost ne
zmore konstantnega, enovitega, doslednega odzivanja, pomeni, da ne zmore -
načelnega ravnanja. Potemtakem je tudi o etiki povsem nesmotrno govoriti, kadar
beseda teče o nagonskih bitjih.
Človejaki so potomci dveh povsem različnih bitij.
Človečnjaka, kateremu bi, zlahka, rekli tudi opičjak. In človeka.
Za prvega je značilno to, da se je izkazoval povsem
nagonsko, pomeni, da je bil v celoti odvisen od okoliščin, ki so pogojevale
njegovo bivanje. Pomeni, da se je znal izključno odzivati na okoliščine, ni pa
jih bil zmožen zavestno preoblikovati, (s)početi tisto, čemur pravimo
“obvladovanje narave oz. namensko izrabljanje njenih danosti, ob sočasnem
tvorjenju taistih”. Ni bil zmožen predvidevati in načrtovati lastne bodočnosti.
Ni bil zmožen zahtevnejšega glasovnega (ali kakršnegakoli drugega) izražanja
oz. komuniciranja. Je pa res, da je bil, navzven, podoben človeku. Malo bolj, kot
mu je podoben, na primer, orangutan.
Za drugega je značilno, da je razumsko bitje. Da zmore
ugotavljati okoliščine v njih sklopih, zato zmore predvidevati tudi posledice,
tako konkretnih okoliščin, kakor lastnega delovanja v odnosu do njih. Pomeni,
da zmore snovati, tvoriti, graditi ne samo okolje oz. okoliščine, pač pa
predvsem lastno življenje. In je bil višje rasti v odnosu do človečnjaka, ni
bil tako čokat, kot je bil človečnjak, zmogel se je pogovarjati, z besedami, in
ne le v podobi posameznih medmetov.
Vsako križanje pušča določene posebnosti križanih
vrst, na potomstvu. Tako so človejaki po človeku podedovali zunanjo podobo,
pridobili so nekoliko večjo zmožnost glasovnega (in ostalega) izražanja,
naučili so se izvajati določena opravila... a so, kljub križanju, ostali
nagonska, nerazumska bitja, potemtakem jih “krasijo”, še vedno, vse
značilnosti, ki opredeljujejo ves živalski svet. Značilnosti, ki se izkazujejo
tudi v tistem “obračanju po vetru”, v domnevni “hinavščini oz. večobraznosti”,
potemtakem v nenačelnosti, v prilagajanju, temelječem na lastni dobrobiti, v
nemoralnosti. Seveda, zmorejo biti zdresirani v “lepo obnašanje”, vsaj
relativno lepo, a ta zdresiranost vzdrži izključno do takrat, ko se človejak
znajde v stanju, v katerem se nima več česa bati, ker - nima več česa izgubiti.
Tako da...
Ko bi poenostavil, nekoliko karikirano, bi lahko
zapisal, da človejaka loči od preostalega živalskega sveta le to, da se oblači
in uporablja straniščno školjko. In da je natanko toliko “civiliziran”, kolikor
je cirkuški medved “civiliziran” v odnosu do prosto živečih. In...
Seveda, tudi človejak ima “dušo”. To je tista čustvena
kategorija, tisti sklop čustvovanj, ki je značilen za ves človeški svet in za
vse razvitejše živalske vrste, tiste pač, ki premorejo vsaj temeljno zavedanje
samega sebe in okolja, v katerem se znajdejo.
Ne premore “duha”. To je tista umska kategorija, ki
terja celovito, enovito zavedanje, tako samega sebe, kakor tudi okoliščin, in
ki zagotavlja načelen odnos, posledično tudi izkazovanje, do nekih, posamičnih
vsebin. Tako da je tisti “zdrav duh v zdravem telesu” v človejaškem primeru
popoln nonsens...
Ni vse zlato, kar se sveti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar