Kadar gre v
prostoru in času dovolj narobe, da je občestvo nezadovoljno zaradi LASTNEGA
POLOŽAJA (NE zaradi nepravilnosti v prostoru in času), takrat je mnogokrat
slišati tisti “treba je obnoviti naravni red”, in “potrebna je naravna
harmonija”...
Občestvo? O
tem sem večkrat, a ne škoduje, če ponovim. Resnica je namreč tista vsebina,
katero je potrebno v nedogled ponavljati (da se ŠE VEDNO NE prime), laži
obstajajo, same po sebi, in temelječe na tistem “svet je tak, kakršnega
vidim”... na prepričanju, značilnem za UMSKO SLEPO absolutno večino
“človeštva”, ki se izkazuje kot POTOMSTVO KRIŽANJA med ČLOVEČNJAKOM (bitjem,
navzven podobnim človeku, navznoter, po vsebini, po značilnostih uma in
čustvovanja, pa - žival, opičjak), “staroselcem” vseh področij našega planeta
(konkretno, na evro-azijskem gre za Neandertalca) in ČLOVEKOM. In se izkazuje,
glede na to, da gre za potomstvo, to občestvo, navzen takšno kot ljudje,
navznoter, vsebinsko, po umskih in značilnostih čustvovanja pa, khm, recimo
NErazumsko, nagonsko, ne-človeško... da ne zapišem kar - živalsko!
Ja, težava
nastopi takrat, kadar se lotim reševat določeno zadevo, o kateri pojma nimam,
katero sploh NE razumem, in je, objektivno, NISEM ZMOŽEN RAZUMETI. Takrat mi
nikakor ne bo uspelo razrešiti in dospeti do želenega cilja, nasprotno, takrat
bom pogrnil na celi črti. In enako se dogaja s človejaškim občestvom, bivajočim
v človekovem svetu, želečem razreševati vprašanja, katera je zmožen razreševati
le človek, razumsko bitje! Pa se dogaja...
Pa se dogaja,
da o predmetnem “naravnem redu” in “naravni harmoniji” (katera naj bi bilo
potrebno vzpostaviti, da bi se dalo “normalno” sobivati) govorijo tudi tisti
(človejaki), ki so se učili, da bi se izučili in bi lahko, groza, tudi - druge
učili tega, kar je (bolje: naj bi bilo) prav. Čeprav...
Ja, prav
lepo zgleda, jutro, ko svetloba počasi prodira skozi temo, in jo nežno potiska
iz noči, da dnevu prostor naredi. Tako lepo se prepletajo sence in različni
barvni odtenki, da bi se dalo o sami nežnosti, o ljubkovanju govoriti, ko bi
besedo naneslo na porajanje dneva. In...
Kako lepo
pristopica na jasico srnica, malček povohlja s svojim noskom, preden se loti
muliti travico, ki komajda dočaka, da jo srnica papca. In za srnico priskaklja
tudi zajček, tudi lačen okusne in (tudi) nanj čakajoče travice... pa družno
papcata, dokler se ne odločita, da bi tudi na njivico zavila, srnica k
stročjemu fižolčku, zajček k glavici slastnega zeljčka... in se paseta tudi
tam, dušici harmonični, dokler kmet ne pridivja, in ju, v najboljšem primeru,
prežene...
In kako lepo
se srnice pasejo tudi skupinsko. Prav harmonično delujejo. Zajčki tudi,
kakopak. Celo volkovi so polni harmonije, kadar ležijo drug ob drugem, in se
crkljajo. Kakšen LEP “naravni red”, kako ČUDOVITA “naravna harmonija”... SITIH
POTREB in POLNIH KORIT!
Da, narava
zna biti, vsaj na izgled, izjemno harmonična, kadar so vsi siti, pa ni treba
nikogar požreti! Kadar so vsi potešeni, pa ni treba tekmeca obvladati. A ima
svoje muhe, taista narava, muhe, ki SO PRAVILO (in ne izjema), muhe, na temelju
katerih deluje t. im. prehrambena veriga, muhe, na katerih, ne nazadnje, sama
zemlja (prst) obnavlja svoje moči, takrat, ko se odloči samo sebe, v neki svoji
konkretni podobi, izničiti, da naknadno znova, iz (tozadevnega) niča požene...
Takšen
primer je, denimo, snegolom... pa zemeljski plaz... in požar...
Izjemna
“naravna harmonija”, ni kaj. Tako “čudovita”, kakor je “čudovita” takrat, ko se
izkazuje v sledečih podobah:
Potemtakem,
“naravni red” in “naravna harmonija”, o katerih človejaška pamet, pardon,
bebavost trobi, češ da bi ju bilo “treba PONOVNO uvesti”, le nista tako lepa,
kot bi se dalo sklepati na prvi pogled, po tistem, da je “vse tako, kot
vidim”?!
Naravni red,
bebavost človejaška, je sledeče: BOJ ZA PREŽIVETJE, ZMAGA MOČNEJŠEGA,
IZNAJDLJIVEJŠEGA, SPRETNEJŠEGA, HITREJŠEGA. In to, natanko taisti “naravni red”
IMAMO, zahvaljujoč prav tebi, nagonsko občestvo, ki drugače sploh ne znaš!
Kajti...
Ko bi bilo
po človekovem, torej človeško, potem bi bilo drugače, potem bi (krepko) živela
tudi uvidevnost, upoštevanje šibkejših, nezmožnejših, živela bi etika, se
izkazovala v moralnem izkazovanju vseh in vsakogar, tako pa...
Tako pa ni
treba prav ničesar obujati, narava je še kako tu, in je tu zahvaljujoč -
živalim v človekovi podobi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar