Čemu se, z odraščanjem, slabšajo umske zmožnosti?!

Najprej sledeče – obstaja dejstvo, ki bi moralo biti celo obče znano, o tem, da je otrok, pri starosti dveh, treh let, umsko gledano, povsem na ravni živali, denimo opice. In pri tej starosti NAJ BI BILI VSI OTROCI ENAKI, medsebojno, potemtakem NAJ BI BILI VSI OTROCI ENAKO UMSKO ZMOŽNI. Kasneje, z odraščanjem, pa NAJ BI prihajalo do razlik, in to do – ekstremnih razlik!

Če se malček pošalim (četudi je v šali zlahka poiskati resnico), je otroška faza, gledano po umskih zmožnostih, še najmanj obremenjena z neumnostjo, pojavom (oz. stanjem) tako značilnim za občo populacijo, kajti – otroci se ne izkazujejo z razreševanjem problemov, o katerih se jim niti sanja ne, kakšni dejansko so, potemtakem se otroci, za razliko od »odraslih«, ne (z)morejo izkazovati kot neumni! Kakopak, lahko se izkazujejo kot nevedni, a obenem radovedni, medtem ko se odrasli izkazujejo prav tako kot nevedni, čeprav jim je ta njihova nevednost (samo) zadostna, saj so prepričani, da v bistvu predstavlja vedenje, vednost!

Potemtakem bi se dalo sklepati o tem, da je začetna faza, gledajoč um in njegove zmožnosti, krepko bolj razvita, in da je absolutna večina še najbolj pametna v fazi zgodnjega otroštva, dočim kasneje, z domnevnim dozorevanjem, postaja iz obdobja v obdobje neumnejša… kar pa, kakopak, ne velja za posameznike, tiste, ki odstopajo, tiste, ki dokazujejo, da je moč s spoznavanjem realnega dospevati do novih spoznanj. Realnih, kakopak, dokazljivih, dejanskosti ustreznih!

Mar srce ne zna biti, takrat, ko je v prsih otroka? Se mora še dodatno nečesa naučiti, da bo znalo v kasnejših, odraslih letih uspešno opravljati svoje zadolžitve?

Mar jetra, ledvice, roke, noge… ne zmorejo izkazovati značilnosti, tistih, katere so jim namenjene, takrat, ko so v otroških letih, pač pa se morajo skozi čas spreminjati, da bi zmogli delovati?

Na obe vprašanji je odgovor – NE! Kakopak, VSI organi, VSE iz česar smo sestavljeni, že od samega začetka služijo svojim namenom, in morajo služiti brezhibno, kajti v nasprotnem – organizem kot celota ne bi preživel brez zapletov, oziroma bi se utegnilo pripetiti, da tudi preživel ne bi! Je pa res…

Da se z uporabo organov kapaciteta, moč njihovega delovanja povečuje – bolj kot bom fizično aktiven, močnejše bo (načeloma) moje srce… močnejše in vzdržljivejše bodo noge (oz. mišice, ki taiste noge sotvorijo)… delovali pa bodo, vsi organi, načeloma povsem enako, kot so zmožni, zopet načeloma, delovati v kateremkoli obdobju živetja (oz. njihovega funkcioniranja)!

Bentiš, pa ta program, ki naj bi na jezikovno pravilnost pazil, vseskozi mi podčrtuje besedo »živetje«, čeprav – z besedo živetje označujem samo bivanje, torej sam obstoj (nečesa), dočim je življenje, vsaj meni, in zame, krepko zahtevnejša kategorija, je živetje, oplemeniteno z neko konkretno VSEBINO, je (samo)izkazovanje lastnega obstoja, s tvornim delovanjem, na način, da za menoj ne ostanejo samo smeti! In ostale neumnosti.

Srce NE zmore več, kot mu je dano, pa naj ga še tako treniram, ima svoje meje. Mnogokrat se celo pripeti, da »pregori«, da, preprosto »poči« ( = znenada odpove, celo v najlepših letih lastnega živetja), kadar ga nekdo pretirano obremenjuje, ne zavedajoč se lastnih, objektivnih, zmožnosti! Da, to se rado pripeti tistim »aktivnim, s športom udejstvujočim se« posameznikom, ki potrebujejo dokazovati se v tem, da zmorejo tudi po trikrat, štirikrat… in večkrat… dnevno doseči nek vrh, čeprav bi zadoščalo eno samo zavzetje, za normalno, nemoteno in predvsem zdravo živetje.

Noge tudi NE zmorejo več, kot jim je odmerjeno, prav tako noben organ, iz katerega smo sestavljeni. Tudi možgani NE!

Kadar zmorejo manj, od tistega, čemur so namenjeni, ti naši organi, takrat začnejo pešati. In le na določene lahko neposredno vplivamo, z lastnimi odločitvami. Lahko, na primer, vplivamo na noge, s tem, da – čim manj hodimo. Na roke, s tem, da – čim manj počnemo z njimi. Na ledvice, s tem, da – jih čim manj obremenjujemo s tekočino… NE MOREMO PA VPLIVAT NA MOŽGANE, ki so (dobesedno) CENTER NAŠEGA ŽIVETJA, so v bistvu to, kar smo »mi«, kar je sleherni posameznik! Brez možganov, brez njih delovanja, ničesar od nas ni: ne zavedamo se ne bolečine, ne okolja, ne samih sebe (pomisli na nekoga, ki je v stanju narkoze, ali hipnoze – z njim lahko počneš vse, kar si zaželiš, in sploh se ne bo odzival, na način, na katerega bi se moral, v kolikor bi možgani smeli opravljati svoje zadolžitve)! Ne nazadnje, pomisli na umobolne – njim možgani sicer delujejo, a delujejo napačno, zaradi česar napačno, ti umobolni, tudi zaznavajo, pojmujejo in doživljajo realnost. In biti umobolen ni tako daleč od – biti neumen (nezmožen realnih presoj)!

KAJ se pripeti, da nastanejo radikalne razlike, v umskih zmožnostih, z odraščanjem? Da posamezniki zmorejo umevati stvarnost, dočim je absolutna večina ni zmožna, vsaj na dejstvom ustrezen način ne?!

Nič, prav nič se ne pripeti, v smislu, da bi se nekaj, karkoli, dogodilo z možgani, daleč od tega, edina sprememba, do katere pride, je – spremenijo se okoliščine bivanja, živetja!

Na začetku je otrokova edina naloga igra, njegova edina usmeritev pa spoznavanje sveta. Tistega mikro sveta, neposrednega okolja, ki naj bi se, z leti, povečevalo (naj bi se, a se brezpogojno ne povečuje).

Otrok se igra in spoznava prek čutnih zaznav – tipa, okuša, vonja, gleda, posluša. In to zmorejo vsi, tako otroci, kakor odrasli, kakor tudi vse podobe živetja v t. im. živalskem svetu. In tu, na tej ravni, NI razlik, vsaj na začetku ne, kajti – sladko je vsakemu okusu sladko, kislo pa kislo, trdo trdo, boleče boleče… in posamična informacija (o nečem, čemerkoli) je vsakomur povsem (načeloma) identična, vendar…

Z odraščanjem postaja oseben mikro svet vse večji: pojavljajo se vedno neke nove zadolžitve, naloge (ob obstoječih, starih, dotedanjih), pojavljajo se, posledično, vedno nove informacije (torej se kup podatkov povečuje, hoteli to ali ne), pojavlja se povsem drugačen pogled na svet, pogled, kateremu (za razumsko izkazovanje!!!) ne zadoščajo več posamične informacije, posamična spoznanja, pač pa potrebuje – celovitost informacij! Denimo…

Voda NI samo nekaj dobrega, ker nam se nudi v pitje, ker z njo pojimo naše živali, zalivamo vrtove, lahko v njej plavamo, ne nazadnje, ker nas tvori… pač pa je voda lahko tudi nekaj slabega – se izkazuje tudi v podobi poplav, le-te pa uničujejo, tudi jemljejo življenja!

In takisto velja za vsako, še najmanjšo stvar, vsebino, ki biva – še vsaka stvar je sestavljena iz plusov in minusov, iz lastnih nasprotij… in dokler taiste stvari vidimo le po sistemu »vse je, kakor se mi kaže«, do tedaj jih vidimo le na temelju nekih doživetih izkušenj, jih vidimo povsem subjektivno, in niti pod razno ne na način, da bi jih gledali v njih dejanskih podobah!

Pomisli samo na obče prepričanje o »naravnem redu«, o »harmoniji v naravi«, na prepričanje, temelječe na videnju lepega (v naravi), dočim mu je v vidni nedosegljivosti masaker, ki ga levje krdelo naredi, da se zmore s plenom nahraniti!

Da, z leti postanejo zahteve, ki jih ima živetje do nas, vse večje, težje, številnejše. In prihaja do tega, da se znajdemo v povsem drugačnem svetu, kot je bil tisti iz otroštva, v katerem smo videli samo tiste otipljive zadeve, jih okušali ipd. Začnemo se srečevati tudi s stvarmi, ki obstajajo samo v naših opredelitvah, dejansko pa JIH NI! Denimo ljudstvo, narod, povprečen, na primer, Slovenec! Jaz ga ne poznam, ga, morda, poznaš ti?

Dvomim, da ga, ker, preprosto, ne obstaja… ker ga vsakdo drugače vidi (predvsem izhajajoč iz lastnega razumevanja tistega, čemur pravimo »dobro«, »ustrezno«, »pravilno«)!

Meniš, da obstajajo državne meje? Mi lahko pokažeš, takšno, katerokoli mejo? Mislim, da ne zmoreš. Lahko mi sicer pokažeš rampo, na mejnem prehodu, lahko mi pokažeš mejni kamen, carinika, ki pregleduje prtljago, policista, ki nadzoruje sam prehod, meje same po sebi pa mi ne moreš pokazati, ker takšna, državna, v naravi NE obstaja. V naravi namreč obstajajo samo meje med zemljo in zrakom, med zemljo (in/ali) zrakom ter vodo, meje med zračnim in brezzračnim, med temo in svetlobo, mrazom in toploto… pa še te meje niso strogo začrtane, daleč od tega, da bi bile, v bistvu se posamične vsebine medsebojno celo prepletajo (pomeni, da sotvorijo tista področja, ki povezujejo dve nasprotji med seboj)!

Da, ko odrasteš, takrat se soočaš s pojmi, torej z zadevami, ki v dejanskem živetju (in v svojih materialnih podobah) ne obstajajo, pač pa so zgolj – posledica dogovorov! Takšne zadeve so, na primer, bog… pa denar (da, obstaja, in vidiš ga, papirček, obstaja delček kovine, na katerem je zapisana določena številka, ki NAJ bi predstavljala neko konkretno vrednost, vendar – si že kdaj slišal/a za primere, ko je material, na katerem je neka številka odtisnjena, vrednejši od samega zneska, katerega naj bi številka predstavljala – to je takrat, kadar je denar razvrednoten, ali pa obratno, da številka krepko presega strošek materiala, na katerem je izkazana – v primeru precenitve denarja).

Ja, tu smo že pri pojmu »vrednost«, ki je povsem subjektivna kategorija. In nekomu, denimo, predstavlja določeno vrednost podpis na sliki, ali nek tip avtomobila, morda zlato, diamant, hiša in vrt… spet drugemu pa so taiste zadeve povsem banalne, brez sleherne vrednosti!

In ko odrasteš, takrat… takrat je v obtoku, krog tebe, in s teboj, toliko različnih informacij, toliko različnih stvari (med katerimi so tudi dejansko, v materialnem pogledu neobstoječe), da je težko imeti vse na vpogledu, zlasti takrat, kadar – nimaš enovite zavesti, kadar si zmožen le praktičnega, konkretnega mišljenja, in se niti samega sebe (v vseh svojih podobah izkazovanja!) ne zmoreš zavedati, kaj šele, da bi se zavedal – kompleksnega sveta?!

Pomisli, kako so (posamezniki, kakopak) ugotavljali NEploščatost Zemlje, pa to, da se Zemlja vrti krog Sonca (in ne obratno)… kako so ugotavljali bakterije, pa energijo, skrito v lesu, premogu, v vodi… kako so ugotavljali vse tisto, do česar se je absolutna večina (pa še to ne v vseh primerih) zmožna dokopati šele takrat, ko jim ugotovljeno pokažeš (da vidijo), bodisi v podobi izdelka, bodisi v podobi obče priznane ugotovitve (da, žal, živimo v svetu, v katerem je merodajnejši, za ugotavljanje usposobljenosti, kos papirja, na katerem piše »diploma«, kot samo dejansko znanje!)… torej – kako so ugotavljali vse našteto? So imeli neko posebno pručko, morda celo lestev, s katere so zmogli svet drugače videti, kot ga je videla občost? So jim »marsovci« povedali, da je tako in tako? Ali pa so (bili), preprosto, ZMOŽNI LOGIČNO SKLEPATI, na temelju več različnih informacij (o enih in istih zadevah oz. vsebinah), ter po sistemu analitično-sintetične obravnave prihajati najprej do domnev, kasneje, ob njih preverbah, tudi do spoznanj?!

Povej mi, kaj je to oblast? V občosti namreč velja, da oblast pokvari, pa me zanima – kako pa zgleda, ta oblast? Kaj je to?

Je to kos papirja, na katerem piše, da si razporejen na določena dela in naloge? Ta kos papirja pokvari?

Je to pisarna, katero ti odredijo? Pisarna pokvari? Je to fotelj, miza, telefon, fikus, tajnica… morda telefonske številke tistih, ki so tudi na oblasti, nekakšni in nekje? Pomeni, da fotelj, miza, telefon, fikus… pokvari?!

Ali pa, morda, deluje spoznanje, da so ti priznali določeno moč (odločanja)… da so tudi drugi natanko takšni, kakršen si sam, pa ti ne bodo škodovali, dokler bodo od tebe imeli korist(i)… potemtakem te, v takšnem primeru, sploh ni treba (po)kvariti, kajti pokvarjen si že v svoji osnovi, in si taisto pokvarjenost pokazal natanko takrat, ko si dospel na pozicijo, s katere meniš, da ti nihče ničesar ne sme in ne more, da smeš početi vse, kar se početi odločiš!

MCPH1, mikrocefalin(ček), gen, značilen za nagonska bitja. Gen, značilen za človečnjaka in človejaka. Gen, značilen za NErazumevanje, nerazumskost. Gen, ki oNEmogoča hkratno videnje različnih, nasprotujočih si informacij (dejstev) o enih in istih zadevah… potemtakem oNEmogoča tudi zavedati se posledic lastnega ravnanja! To…

TO JE EDINO TISTO, KAR SE PRIPETI V FAZI ODRAŠČANJA, in zaradi česar se možgani (oz. njih delovanje, zmožnosti) v tako radikalno različnih podobah izkazujejo! Pač, tisti, katerega ne kazi MCPH1, tisti zmore razumno (posledično tudi etično, človečno), ostali pa, pač, ne. Ostali zgolj ostanejo na ravni živalskega sveta, na ravni »narave«, v kateri močnejši preživi… četudi na račun šibkejšega.