Če
zanemarim preprosto dejstvo, da je »duša« zgolj splet kemijskih reakcij,
nekakšen seštevek čustvovanja in (izhajajočih) misli, in da sama po sebi oz.
sama za sebe sploh ne obstaja…
Če
zanemarim preprosto dejstvo, ki govori o tem, da je sleherno poznavanje zgolj
odraz kombinacije objektivnih dejstev in zmožnosti dojemanja taistih, in da
občost pravzaprav o ničemer zares ne ve…
Ne
morem zanemariti sledečih stvari.
Prva je
ta, da MORAŠ najprej nekaj prepoznati (spoznati, ugotoviti, dojeti), da lahko,
(šele) naknadno sklepaš o tem, kako se bo prepoznano odvijalo (tudi) v bodoče. Z
drugimi besedami: v kolikor ne poznaš sedanjega stanja, potem tudi o bodočem NE
moreš vedeti… in je vse, kar o tem »veš«, zgolj – bebasto nakladanje.
Druga
je ta, da celo uradna (cerkvena) doktrina NE ve, kaj se v tem trenutku dogaja z
»dušami«. Ne ve, kje se nahajajo, kje se zbirajo, kaj počnejo… »ve« pa, kje se
bodo nahajale, kje se bodo zbrale, kaj bodo (tam) počele. Potemtakem –
verovanje = na glavo obrnjen svet (povsem enako, kot tudi sicer velja za
dojemanje in, posledično, pojmovanje občestva, ki zaznava le posledice, pa na
temelju posledic, vsakdo po svoje, po njemu najbolj všečni, ali kako drugače
sprejemljivi, razlagi »dospeva« do vzrokov. Bolje – do tozadevnih
vzrokov!).
In, ko
smo že pri tem »vedenju«: uradna doktrina tudi za sprotna stanja, torej za
stanja, katera živimo, NE ve, čemu se »božja volja« izkazuje tako, kot naj bi
se (po verovanju) izkazovala, in to svoje nevedenje izkazuje s tistim »bog že
ve, čemu tako počne« (zanimivo, znova, trenutnega početja NE razume in o njem
NE ve, »ve« pa, kaj bo počel nekoč, v prihodnosti, ta »bog«)!
Torej,
uradna (cerkvena) doktrina »ve«, da se bodo na sodni dan (in niti minute
prej!) pojavili »pekel«, »nebesa« in vmesen hodnik oz. čakalnica »vice«. In
šele takrat, torej na sodni dan, bo tozadevni sveti Peter slednjo »dušo«
spraševal o njenem življenju. In bo slednji »duši« zastavil tri vprašanja, pa…
Ko
pomislim, da že v materialnem svetu resnicoljubje ni pretirano popularna zadeva,
bo kar nekaj časa trajalo, preden bo, omenjeni Peter, iz lažnive »duše« spravil
odgovore, ustrezajoče resničnemu. In ko pomislim na jecljajoče, pa na vse, ki
malček težje razumevajo tisto, o čemer so povprašani… bentiš, dvomim, da bo, ob
vseh teh silnih »dušah«, Peter hitro opravil svojo nalogo. A to ni pomembno,
naj se muči, ne nazadnje je plačan da dela…
Torej:
uradna (cerkvena) doktrina NE ve, kaj se dandanes dogaja z dušami. In to, da
bodo omenjene tri (končne) destinacije odprle svoja vrata šele na sodni dan
(oziroma vsaj to, da bodo šele takrat »duše« prerazporejane po teh
destinacijah), o tem piše v Bibliji, v t. im. »svetem pismu«, v osnovnem
priročniku verujočih! Potemtakem NAJ bi slehernik, ki veruje (v Kristusa) ta
priročnik poznal, kakor pozna navodila za napravo, katero kupi, a je brez
napotkov ni zmožen uporabljati…
Pa
občost zares pozna Biblijo? Mar občost zares ve, kaj v njej piše, potemtakem –
mar občestvo zares ve, v kaj veruje?
Odgovor
na to vprašanje je sila preprost. In že ko pomisliš na številna izkazovanja, ki
o umrlih govorijo na način »zdaj je v nebesih«, ali pa, groza, »cvre se v peklu«…
takrat se moraš zavedati preprostega dejstva: občestvo »ve« (bolje: misli, da
ve), kje so »duše« (umrlih) in kaj se z njimi dogaja. Potemtakem občestvo »ve«
več, kot »vedo« njegovi verski vodniki, njegovi (ne samo verski) »učitelji«,
potemtakem… občestvo NE hodi v cerkev zato, da bi se tam nečesa naučilo, pač pa
zgolj zaradi tega, da preverja znanje svojih »učiteljev«?!
Vse,
ampak res vse, kar se kaže v podobah sveta, je samo po sebi neodvisno od nas. V
soodvisnost zapade šele takrat, kadar se znajde, neposredno ali posredno, v
naših rokah. Pa še takrat se, zvečine vsaj, rado po svoje, in ne po »naše«
obrne, in razplete.
In o
vsem tem vsem govorijo nešteti, in ti nešteti, vsakdo na temelju lastne zmožnosti
dojemanja (v primeru absolutne večine je pravilno zapisati NEZMOŽNOSTI
dojemanja!) podaja mnenja (razlage) o tem, kaj ta vse je, kako se izkazuje, kaj
povzroča. In so te razlage (ampak zgolj subjektivno gledano) lahko celo
sprejemljive (vsakomur se okoliščine dejansko izkazujejo tako, kot jih doživlja),
a le objektivno gledano (potemtakem upoštevaje dejstva, sama po sebi povsem
neodvisna od naše zmožnosti dojemanja oz. pojmovanja) je tisto, kar zmore
obstati kot resnica!
In še
poslednji mimogrede v tem sestavku: kadar v nekaj (zares) verujem, kadar nekoga
(zares) spoštujem… potem skušam predmetu lastnega verovanja čim bolj slediti
(mi je ta predmet vodilo kako moram ravnati!), ga upoštevati… in to upoštevanje,
to sledenje izkazujem s tem, da tudi sam skušam čim bolj živeti na način, na
kakršnega obstaja (ali je živel) ta predmet mojega verovanja in spoštovanja.
Sedaj pa…
Kristus
je, baje, živel povsem skromno, zase ni veliko potreboval, malodane nič. Pa še
tisto, kar je prejel, je takoj delil med druge. Kristus je bil za svoje
prepričanje pripravljen nastaviti lice (za klofuto), podstaviti hrbet (za vsa
bremena, katera so mu nanj nalagali), celo dati svoje življenje…
Občost
pa – nenehno lačna (nikdar sita), vselej zahtevajoča in sebična, predvsem pa
vselej po najlažji možni poti.
Ja,
tako, pač, je, takrat, kadar veruješ v tisto, česar sploh ne poznaš. Takrat,
kadar »veruješ«, ker si tako naučen, ne pa zaradi tega, ker tako zares čutiš. Takrat,
kadar niti o predmetu lastnega verovanja NISI ZMOŽEN RAZMISLEKA! Takrat, kadar
si nagonski, pa, tako kot vsaka rastlina, kot vsaka žival, le sebi
najustreznejše (odločitve, načine, ukrepe, ravnanja, poti…) iščeš. Takrat…
kadar se vse, ampak res vse, kar občosti v roke pride, spremeni v blato!
Ni komentarjev:
Objavite komentar