Vprašanje "razcepljene osebnosti"

Zastavim kar neposredno: psihiatrična stroka je prepričana, da (psihično) stanje, opredeljeno s terminom »razcepljena osebnost« - NE obstaja! Na drugi strani obstajamo posamezniki, ki se s takšno ugotovitvijo ne moremo strinjat.

Vem, zavedam se tega, da bi mi lahko malodane vsak izšolan, potemtakem za ukvarjanje s psiho formalno usposobljen »strokovnjak«, očital domišljavost, ker se uvrščam med te, nestrinjajoče se posameznike, ker sploh obravnavam teme (področje), za katere se nisem neposredno šolal, vendar – jamčim, nimam navade govoriti o tistem, česar ne morem pojasniti, in sploh nimam navade govoriti o stvareh, katere premalo poznam, da bi jih poznal, zares poznal. Obenem pa – ne le moje prepričanje, pač pa tudi laboratorijski izvidi (torej izkazi, ki objektivno pričajo o konkretnih stanjih telesa), mnenja nadzornih (in dejanskih, tudi diagnosticiranja zmožnih) strokovnjakov, ne nazadnje – samo objektivno psihofizično stanje, nastalo na temelju mojega terapevtskega delovanja… so dejavniki, ki govorijo o tem, da pa le imam »nekaj pojma« o psihi, in njeni obravnavi, četudi sem o tem formalno neusposobljen. Kakorkoli že…

Nestrinjanje, znotraj stroke, glede ne/obstoja »razcepljene osebnosti«, ni edino nestrinjanje. Daleč od tega, kakor na vseh ostalih področjih, tako tudi na področju obravnavanja psihe obstajajo popolnoma KONTRADIKTORNE (med seboj nasprotujoče si) ugotovitve, s tem tudi trditve! Čemu? Preprosto…

Najprej, povsem realna domneva – v kolikor je absolutna večina dvonogega (in oblečenega) sveta nagonske zasnovanosti, potem je, zahvaljujoč vsakomur dostopnemu javnemu šolanju, učnemu programu (oz. njegovi zahtevnosti), ki je prilagojen povprečnežu (potemtakem povprečnim umskim zmožnostim) in dejanskemu stanju, v katerem odloča absolutna večina (ki presoja in pojmuje lastnim umskim NEzmožnostim primerno)… ja, potem je, posledično, na VSEH področjih (tudi) znanosti v večini – nagonsko nerazumevanje!

Samo pobrskaj po spominu, o stvareh, o katerih si se bodisi učil/a, bodisi jih osebno doživel/a, in zlahka ugotoviš, da vselej obstajajo posamezniki (pa ne govorim o raznih butcih, ki ustanavljajo sekte, pridigajo o skorajšnjem koncu sveta, ugotavljajo, da je hranjenje iz smetnjakov tisti način hranjenja, ki je najbolj ustrezen prvobitnemu načinu izkazovanja dvonogih bitij…), ki trdijo drugače in za katere se, skozi čas, resda, izkaže, da so njihove trditve pravilne! Kakopak…

Pri zadevah, kakršna je tudi psiha, ki so nevidne, ki so nedosegljive neposrednemu čutnemu zaznavanju (pač pa je o njih moč ugotavljati IZKLJUČNO na temelju povezovanja posameznih – in ugotovljenih – elementov oz. stanj, potemtakem s pomočjo t. im. abstraktnega mišljenja – za katerega pa je tudi uradno ugotovljeno, da je dano le 4 % celotne dvonoge populacije – pri čemer je polovica omenjenih odstotkov na tisti strani dejanskega umskega stanja, ki priča o podpovprečju, potemtakem o umski obolelosti oz. zaostalosti!) so stvari občosti bistveno težje ugotovljive, pardon, občost do tovrstnih spoznanj sploh dospevati ni zmožna, so bistveno težje dokazljive, kot tam, kjer je moč na temelju neke zamisli izdelati načrt, potem pa izdelati neko, konkretno, napravo in z njenim delovanjem dokazati, da je bila zamisel verodostojna, pravilna. Čeprav – ko pomislim, da so se težave pojavljale malodane pri sleherni spremembi (oz. posegu v obstoječa stanja), tako pri kroglitvi planeta, kakor pri uvajanju vodovoda, pri elektrifikaciji, uporabi kmetijske mehanizacije… takrat hitro ugotovim tudi to, kako »dojemljiva« ta občost je (pravilneje: NI dojemljiva!), glede na to, da NE razume razlage o konkretni zadevi, pač pa potrebuje konkretno zadevo, v njeni izdelanosti, da verjame, kako taista zadeva zmore obstajati, kot uspešna, na primer! O tem, o NEdojemljivosti občestva, ne nazadnje, priča tudi zgodovinsko vrtenje v krogu… ker, preprosto, občost ne prepoznava karakteristik zastavljenih izkazovanj ( = družbeno-politično-ekonomskih poti), pa potrebuje dobesedno DOSPETI (nekam, kamorkoli), da ugotovi to, da – je dospela v konkretne razmere! Vendar – vrnimo se k temeljni temi…

Ko opazuješ posamičnosti znotraj ene in iste vrste, takrat ugotoviš, da se vse opazovane posamičnosti (znotraj omenjene ene in iste vrste, kakopak!) vsebinsko gledano izkazujejo na povsem enake načine! Zaradi tega (in določenih telesnih značilnosti, ki zmorejo pogojevati sama izkazovanja) je tudi moč postavljati pravila, definicije, je moč razlikovati med vrstami in jih prepoznavati!

Kadar opazujeta dva, ki sta povsem različnih zmožnosti dojemanja, takrat se bodo spoznanja enega in drugega med seboj razlikovala (če ne pri ugotavljanju samih posledic, torej tistega, kar zmorem s čutnimi zaznavami ugotoviti, potem, zanesljivo, pri ugotavljanju vzrokov taistih posledic!!!). In tudi na področju psihe oz. ukvarjanja s psiho velja povsem enako! Pa…

Pa ni čudno, da »stroka« meni, kako alkoholizem (oz. katerakoli podoba zasvojenosti z drogo), mazohizem, sadizem… NI ozdravljiv… in ni čudno, da »stroka« meni, da je osnovna naloga psihoterapevtskega dela v tem, da »obolelega naučiš živeti z  obolelostjo«… pa ni čudno, da »stroka« meni, da so metode, kakršne je, na primer, izkazoval dr. Rugelj, dejanska (psiho)terapija, dejansko »zdravljenje« psihične obolelosti… medtem ko, na drugi strani, obstajajo posamezniki, ki vsa našteta mnenja »stroke« označujejo kot povsem navaden larifari… in sem na tretji, strani, jaz (domnevam, no, vsaj upam, da nisem povsem osamljen), ki trdim – da je resnica tako na eni, kakor tudi na drugi strani! In trdim, da bi bilo najprej potrebno razrešiti temeljno vprašanje: mar vsi ti, ki na različne načine dojemajo temeljne opredelitve (psiho)terapevtskega delovanja, in vsi ti, ki zapadejo pod terapevtski tretma – SPADAJO V ISTO VRSTO???!!! Kajti, ne pozabimo: za VSE posamičnosti ene in iste vrste so ZNAČILNA ENAKA IZKAZOVANJA!

»Ne pijem, sem zdravljen alkoholik« = sicer sem nehal piti, vendar nisem ozdravljen (od pitja) = sicer ne pijem, a V SEBI (še vedno) NOSIM RAZLOGE (vzroke), KI SO ME DO PITJA PRIPELJALI!!!

Medklic: zavedam se, zastavil sem, še bolj, v širino, vendar – z razjasnitvijo posamičnih nestrinjanj, med »stroko« in stroko, bo lažje razumeti tudi nestrinjanje glede ne/obstoja »razcepljene osebnosti«.

Pojdimo, za hip, na področje telesnih bolezni. Na tem področju so zadeve lažje ugotovljive, no, vsaj načeloma (ker tudi v t. im. splošni medicini večino tvorijo posamezniki, ki so DIAGNOSTICIRANJA NEZMOŽNI – so povsem običajni OBRTNIKI, in takšni so tudi na področju psihoterapevtskega delovanja, ki so NAUČENI izvajati določene aktivnosti oz. postopke, v okvirih nekih ugotovljenih simptomov… ni pa njih presoja verodostojna, v smislu, da so zares zmožni imeti celovit vpogled, torej vpogled v OBJEKTIVNO CELOTO, imenovano »predmet zdravljenja«!), saj je moč zadevščine, pri boleznih telesa, ugotavljati tudi s termometrom, pa z laboratorijskimi izvidi, slikanjem… čeprav: ja, čeprav sem sam OZDRAVIL primer kroničnih (in tozadevno telesnih) obolenj, katerih se je poprej, in leta dolgo, lotevala tako splošna, kot tudi specialistična medicina, in jima jih, teh primerov, NI uspelo razrešiti, ker – ker so jih vsi »strokovnjaki« obravnavali kot zgolj obolelosti telesa, in nikomur ni padlo na pamet, da so vzroki konkretnih izkazovanj – v psihi (da, šlo je za t. im. psihosomatske bolezni, torej za stanja, za nepravilnosti, ki so se sicer izkazovale – tudi – v telesu, a so bili njih vzroki v sami psihi, v podzavesti!)!

In vzemimo, če nadaljujem, primer pljučnice. Običajno se izkazuje z relativno majhnim povečanjem telesne temperature (krog 37 stopinj, lahko tudi malček več), in običajno je pri njej najbolj, če ne edino, moteča – povišana telesna temperatura, posledično pomanjkanje energije (telesne moči), posledično upad razpoloženja. To je tisto, kar je pri pljučnici NEPOSREDNO moč zaznati (šele laboratorijske raziskave lahko povedejo globje). In vzemimo za primer, da se za pljučnico obolela oseba loti razreševati le tisto, kar jo neposredno moti, torej – povišane telesne temperature. In jo, to, temperaturo, z analgetiki drži na neki običajni ravni. In si s tem tudi voljo (razpoloženje, energijo) povrne, posledično (in vsaj za nekaj časa) tudi moč, telesno, fizično moč. Super, mar ne?!

Še zdaleč NE, kajti – pljučnica se bo, v takem primeru, še naprej odvijala, lepo po svoje, in bo, v končni fazi, povzročila »senco na pljučih«, pa – nekaj doživetih (na nogah prebolelih) pljučnic = resna ogrozitev pljuč, njih objektivnega (zdravstvenega) stanja, njih zmožnosti izvajanja aktivnosti, katerim so namenjene ( = dihanje)! Pomeni…

Pomeni, sila preprosto – obolelosti, bolezni NE zdraviš tako, da se lotiš ODPRAVLJANJA POSLEDIC, pač pa JO ZDRAVIŠ TAKO, DA ODPRAVIŠ VZROKE (posledice naknadno, same od sebe, odpadejo)!!!

In povsem enako je na področju obravnave psihe!!!!!

Alkoholizem (ali katerakoli druga podoba zasvojenosti z drogami) NI psihična težava, NI psihična obolelost (kakor to ni ne sadizem, ne mazohizem, ne »raztresenost«, »izguba spomina«…), pač pa JE POSLEDICA PSIHIČNIH TEŽAV, JE NAČIN, NA KATEREGA SE PSIHIČNA OBOLELOST IZKAZUJE!!! Pomeni…

Pomeni, da če nekoga PREDRESIRAM iz ene navade ( = pitje alkohola) v drugo navado ( = NE-pitje alkohola), s tem NISEM ODPRAVIL VZROKOV, ki so konkretno osebo pripeljali do tega, da je rešitev poiskala v alkoholu. S tem torej NISEM odpravil psihičnih težav, s tem nisem odpravil tistega (nezdravega) stanja, v sami podzavesti obolelega, ki se samo po sebi NIKOLI NE BO ODPRAVILO, pač pa bo NENEHNO (bodisi do ozdravitve ali do zaključka živetja obolelega) negativno delovalo na psihofizične zmožnosti (in počutje) tozadevno zdravljenega! In utegne, slej ko prej, nekje drugje »bruhniti« na plano (pomisli na razne brejvike… ali pa na samomorilce…  in ugotavljanja njih družinskih članov, sosedov, znancev, v stilu »nikoli se ni kot tak izkazoval, kdo bi pomislil, da je nečesa takega zmožen…«)!

Pomeni…

Pomeni, da takšno delovanje NI nikakršno zdravljenje (oziroma je zdravljenje natanko toliko, kot je zdravljenje to, da ti zdravnik pusti napačno zarasti – zlomljeno – nogo, potem pa do smrti krevljaš nanjo, nezmožen uporabljati jo tako, in toliko, kot in kakor si jo lahko uporabljal pred zlomom)! Pri čemer – in to trdim z vso odgovornostjo – je alkoholizem ozdravljiv, vendar le – pri razumskih bitjih (in ob delovanju razumskega terapevta)!

In so, mimogrede, ozdravljivi tudi sadizem, mazohizem, sovražnost, »raztresenost«, »izguba spomina«… in VSE ostale podobe izkazovanja psihične obolelosti, vendar v okviru istih pogojev, kakršni so opredeljeni v primeru ozdravitve alkoholizma!

Kateri del tistih, ki se ukvarjajo s psiho, ima potemtakem prav? Ne en, ne drug, ker…

Ker se nagonsko zasnovani terapevti sploh niso zmožni zavedati objektivnih (in zaokroženih, iz posamičnih elementov oz. stanj sestavljenih) celot, in niso zmožni na drugačen način dojemati (kot dojemajo), in niso zmožni drugače izvajati to, čemur sami pravijo psihoterapija… a gre, v bistvu, za povsem običajno dresuro, kakršno (z vzpostavljanjem drugačnih navad oz. izkazovanj) v cirkuški areni udejanja slednji dreser!

Ker razumsko zasnovani terapevti (očitno) še niso prišli do spoznanja o – obstoju dveh povsem različnih vrst (no, navzven, po izgledu, podobnih, navznoter, po vsebini, po umskih zmožnostih, po načinih oz. vrstah mišljenja, po, posledično, zmožnosti dojemanja… in po podobah čustvovanja), bivajočih znotraj »človeštva«! Tako da…

Je pravilna ena sama ugotovitev: če ribo obravnavam (ugotavljam, se z njo ukvarjam) drugače kot ptico, potem moram takisto drugačno obravnavo izkazovati povsod drugod, in tudi na področju ukvarjanja s psiho, kajti v nasprotnem NIKOLI ne bom dospel ne do pravilnih (objektivnim stanjem ustreznih) ugotovitev in, posledično, NIKOLI ne bom zmožen zares uspešno (učinkovito) delovati na področju, za katero sem, BOJDA, usposobljen!!!

Pa preidimo, končno, kajne, k vprašanju »razcepljene osebnosti«!

Stroka trdi, da takšno stanje NE OBSTAJA. Pardon, »stroka« tako trdi. In tako, žal, trdi, domnevam, tudi večina tistih, ki sicer zmorejo razumevati, načeloma vsaj, a jim določene podrobnosti manjkajo, da bi z razumevanjem dospeli tja, kamor naj bi… da bi zares vedeli! Ne vem, lahko jim manjka zgolj potrebna mera samozavesti (da se NE ozirajo na obča mnenja, ki so se doslej še vedno izkazovala kot napačna!), lahko jim manjka poznavanja tistega, čemur pravimo naravno (morda ne poznajo dovolj izkazovanj živalskega sveta, sveta majhnih otrok, sveta odraslih razumskih bitij), morda še nikoli niso imeli možnosti zdraviti razumsko zasnovano (in psihično obolelo) osebo, pa zmorejo presojati le na temelju izkušenj, torej na osnovi spoznanj, dobljenih z »zdravljenjem« nagonskih bitij… ne vem, ne morem trditi o elementu, med naštetimi, ki je presoden za nerazumevanje obravnavane vsebine, lahko gre tudi za kombinacijo vsega naštetega, a to sploh ni pomembno, pomembno je sledeče:

Glede na to, da sem v svojem terapevtskem delovanju DOŽIVEL to, da sem se moral ENI IN ISTI osebi tudi po desetkrat dnevno predstavljati… da ENA IN ISTA oseba o sami sebi NI VEDELA niti za trohico več, kot tisto, kar je doživela v podobi neke konkretne (torej posamične) svoje podzavestne podobe… glede na to, da se je taista oseba zdaj izkazovala v podobah (majhnega) otroka (v starosti od treh let dalje!), zdaj v najstniških, drugič spet v odraslih podobah… in glede na to, da so VSA ta(kšna) izkazovanja z odpravo določenih psihičnih težav ODPADLA… si še kako upam trditi, da stanje razcepljene osebnosti obstaja, vendar – obstaja (kot možnost izkazovanja psihične obolelosti) SAMO PRI RAZUMSKO ZASNOVANIH BITJIH! Dočim…

Dočim pri absolutni večini takšnega stanja NI. Le-ta, absolutna večina, se tako in tako izkazuje v različnih (tudi podzavestnih) podobah (od tod ugotavljanje tozadevne hinavščine, lažnivosti, nenačelnosti… v bistvu pa gre za izkazovanja, katerih se nagonsko bitje, pri samem sebi, sploh NE zaveda!), kar izkazuje tako, da se do istih vsebin (vprašanj) v različnih okoliščinah (torej stanjih, v katerih se samo znajde) RAZLIČNO IZKAZUJE, in to počne natanko po sistemu t. im. pogojnega refleksa, o katerem je Pavlov razložil, ko je poskuse s svojim psičkom ( = nagonskim bitjem) delal! Potemtakem…

Draga stroka, in »stroka« - dokler bodo v žaklju, kot predmetu obravnave, zmešana tako jabolka, kot tudi krompir, dokler bodo taisti žakelj obravnavala bitja, sila različna po umskih zmožnostih, do tedaj ne bo ne enotnih ugotovitev, ne enotnih (in kot pravilnih prepoznanih) metod, ne enotnega (in učinkovitega) poseganja (v odpravo, ali zgolj »odpravo« na temelju psihe nastalih težav)!