Je homoseksualnost bolezen, ali ni?

Uvodoma zapišem nekaj poudarkov…

Najprej zapišem, da mi istospolno usmerjeni ne povzročajo ne odpora, ne zgražanja, in me, nikakor, ne silijo v položaj, v katerem bi jim karkoli očital, celo obsojal njih izkazovanja. Resda me nikdar ni (za)mikalo, da bi v praksi spoznal tovrstno spolno izkazovanje, kar pa, vsekakor, ne pomeni, da bi moral do drugačnih od sebe a priori izkazovati nestrpnost.

Vse prakse, ne samo tiste spolne, ki posamezniku zagotavljajo lepše živetje, so sprejemljive, razen v primeru, da neposredno in objektivno ogrožajo (lepše, nemoteno) živetje drugih, tistih torej, ki ravnajo drugače. In homoseksualnost sama po sebi tega ne počne.

V svetu, ki se nenehno sklicuje na ljubezen, in na »zdravo pamet«, je, žal, nekaj povsem običajnega, da neumnost hiti predpisovati lastna videnja, dojemanja in pojmovanja, lastne, tako miselne, kakor vedenjske, vzorce. Pri čemer ljubezen izkazuje v bistvu kot NEljubezen, saj obče (in tozadevno) tovrstno čutenje večinoma temelji predvsem na tistem »tisto, kar MENI prija, tisto imam rad« (oziroma »tistega, ki meni ugaja, tistega imam rad«)! Pomeni, da je v nagonskem svetu sebičnost temeljno vodilo vsega. In ta sebičnost je popolno nasprotje ljubezni, tistemu imeti rad, ki kot predpogoj lastnega obstoja terja – odrekanje MENE v korist nekomu drugemu. In obratno, kakopak, kadar naj bi bila ljubezen obojestranska.

Zanimivo, a obča neumnost, sama po sebi, in izkazovanja, iz nje izhajajoča stanja (kakor je, na primer, tudi nestrpnost, ter iz nje porajajoče se sovraštvo), pa dejansko ne samo kvarno deluje na živetje vseh drugačnih, pač pa dobesedno onemogoča kakovostno sobivanje različnosti, tako značilnih za svet, v katerem se le-te prepletajo na slednjem koraku. In ne samo, da ogroža, to sobivanje, v bistvu mu onemogoča, da bi, kot dejansko sobivanje, sploh zaživelo, obenem pa, iz časa v čas, agresivno posega še v tisto, kar je kot pozitivno tekom tisočletij vzpostavljeno. Vsaj navidezno vzpostavljeno.

O homoseksualnosti obstajajo različne trditve, zvečine popolnoma – bebave! Kakor je, denimo, bebava trditev, da gre pri homoseksualnosti za nenaraven način izkazovanja.

Nič manj bebava ni trditev, da je homoseksualnost posledica vzgojenosti (v homoseksualnost), ali celo prostovoljne odločitve po tistem biti homoseksualec.

Tovrstne trditve le dokazujejo, da nikakršno izobraževanje, razsvetljevanje nagonske pameti – ne poraja rezultatov. Tam, kjer NI RAZUMA in razumevanja, tam vsebine ostajajo, večno, nedorečene!

Zdaj pa konkretneje k sami temi zapisa. Je homoseksualnost naravna? Je homoseksualnost dedna? Je homoseksualnost posledica vzgoje oz. odločitve o biti homoseksualec? Je homoseksualnost – obolelost?

Trditve o dednosti, vzgojenosti, svojevoljni odločitvi… bom zanemaril, ker so tako bebaste, da jim ne kaže odmerjati časa!

Homoseksualnost JE naravna, JE naraven pojav!

Žalostno je, da populacija, ki je bila še »včeraj« malodane v celoti kmečka, (še) ni videla, na nekem ograjenem pašniku, bika, ki skače na bika. Ali, tudi v mestu, psa, ki takisto počne z nekim drugim psom. V kar, kakopak, močno dvomim, da ni videla, namreč.

Ne dvomim pa v sledeče: kaj ti pomaga videti, in gledati (svet, kakršen se MI kaže), ko pa ne zmoreš posameznih delcev povezovati v celoto, ko ne zmoreš enovitega zavedanja, ko nisi razumen, da bi razumel… da bakterije niso bile prav nič vidne, ko so bile odkrite (ugotovljene) kot vzrok bolezni, zdravstvenih komplikacij… da se Sonce ne vrti krog Zemlje, čeprav JAZ tako gledam in vidim… da Zemlja ni ploščata, čeprav JAZ nikakor ne dospevam do tiste njene zaobljenosti, da bi jo okroglo videl… in še je, kopica podobnih primerov, ki govore o tem, da čutne zaznave (torej tudi vid) ne zmorejo nadomestiti razumevanja, razuma!

Homoseksualnost obstaja v naravi. Resda v podobi nekakšnega »izhoda v sili«, in v primerih, ko (spolni) nagon terja potešitev, obenem pa zanjo (v danem trenutku) ni na voljo predstavnik(-ca) nasprotnega spola.

Homoseksualnost se, kot takšna, torej kot način tešitve spolnega nagona, izkazuje tudi v (tozadevno) človeških okoljih, denimo v zaporih, tam, kjer so stiki z nasprotnim spolom onemogočeni. Potrebe so potrebe, odsotnost razuma je odsotnost razuma, nagoni pa – delajo svoje.

KO bi ne bila naravna, homoseksualnost, potem – je ne bi bilo! Vendar…

Četudi JE naravna, homoseksualnost ni skladna s tistim, kar bi lahko označili kot namen narave. Le-ta je namreč poskrbela, da vse funkcije, katere opravlja, obstajajo v nedogled, in to obstajanje zagotavlja prek izvrševalcev taistih funkcij, pa – ker živetje ni časovno neomejeno, je potrebna reprodukcija, je potrebno spolno občevanje samice in samca, da se porodi nov rod, in tako v nedogled. Potemtakem je določena zadeva, ki zmore biti naravna, in takšna tudi JE, obenem v nasprotju s taisto naravo, z njenim namenom, z njenimi cilji.

Tudi rakave grče so naravne (obstajajo, jih je moč videti na drevesih, »dospele« so izključno iz narave), četudi NISO običajne za naravo oziroma za njene namene. Narava namreč želi zdrava drevesa, da skozi svoje življenje opravljajo funkcije, katere so jim namenjene.

Da, tu se srečamo z dvema terminoma, z besedo »običajen« in z besedo »normalen«, s terminoma torej, katera občost, preprosto, združuje, ju v istem pomenu obravnava, čeprav temu ni tako. Denimo – povsem »normalno« je, da večina ne izkazuje razumskosti, potemtakem je ta, konkreten pojav, zgolj OBIČAJNOST (značilnost absolutne večine), vendar taista večina, z vidika razuma, razumevanja, posledično ocene normalnega razumskega stanja (razumskega bitja, kar naj bi človek bil) NI normalna, pač pa je krepko (in nedosegljivo) za (umskimi) zmogljivostmi slehernega razumsko zasnovanega posameznika!

Torej, četudi JE homoseksualnost povsem naraven pojav (tudi rakava grča na drevesu, tudi vse bolezni, vsi virusi in bakterije, katere poznamo, in ki povzročajo bolezni, SO naravne – še tako sposoben razum NI sposoben iz ničesar ustvariti nekaj, pomeni, da iz nečesa, česar v okolju, v naravi ni, kar dejansko ne obstaja, človek NE more ustvariti nekaj, karkoli), predstavlja odstopanje od običajnega, potemtakem, če tu tudi sam uporabim, kljub vsem pomislekom, ta termin, normalnega.

Čemu? Ker ne deluje v prid temeljnim težnjam narave same, dolgoročnemu, če ne celo trajnemu obstoju.

KAJ JE BOLEZEN? VSAKO odstopanje od naravnega, običajnega (za neko bodisi posamičnost, bodisi vrsto).
Običajna telesna temperatura znaša 36,7 stopinj. Obstajajo posamezniki, ki imajo, konstantno, nižjo ali višjo telesno temperaturo, in je zanje to odstopanje popolna običajnost, pomeni, da zaradi razlike njih telesne temperature do povprečne, niso bolni. A, kljub temu, večinoma odstopanja od zapisanega povprečja govorijo o določenih porušitvah (razmerij) znotraj organizma, o nečem »nenormalnem«, neobičajnem, o obolelosti.

Vsa odstopanja, vse obolelosti so ugotovljive IZKLJUČNO v primerjavi z neko običajnostjo, potemtakem so ugotovljive v odnosu napram tistemu, kar se v praksi, v živetju dejansko izkazuje. In izkazuje se, povsod in vselej, narava!

Tako, denimo, je priporočljivo, pri psihoterapevtskem delovanju, poznati razmere v naravi (v živalskem in celo rastlinskem svetu), kakor tudi v svetu majhnih in s strani okolja še nepokvarjenih otrok. Omenjene kategorije se namreč izkazujejo natanko tako, kot jim je bilo naravno dano, in niso zmožne z nekim razmislekom vplivati na lastna ravnanja, jih tako ali drugače, in z določenim namenom, potvarjati. In vsa odstopanja, od tega naravnega, so na področju psihe izkaz, in dokaz, da gre za (psihično) obolelost!

Kakopak, človek si je »izmislil« zadevo, kateri pravimo etika, pa kaže terapevtu, ko se loti obravnave obolelega, upoštevati tudi zapovedi o moralnem izkazovanju… ki je, ne nazadnje, zgolj POSLEDICA človekove zmožnosti zaznavanja čustvovanj nekih drugih ( = empatija) in njegove NEravnodušnosti ob opaženem.

Da, trdno sem prepričan, da je homoseksualnost, v običajnih razmerah (in ne v pogojih nekega trajnega sobivanja v prostoru, v katerem si sozaprt izključno s pripadniki istega spola, obenem pa si nagonsko bitje!) – posledica določene(-ih) psihične(-ih) okvar(-e). Potemtakem JE obolelost, in s tem, ker stanje obolelosti traja, tudi bolezen. Vendar…

Če se povrnem na sam začetek tega pisanja, k izkazovanjem, s katerimi posamezniki sebi (in nekomu drugemu) lepšajo, lajšajo živetje, ne da bi zaradi tega neposredno (in objektivno) bili ogroženi, bodisi sami, bodisi neki drugi, potem zlahka ugotovim, da NI POTREBE PO ZDRAVLJENJU te obolelosti v primeru, da se homoseksualec v svoji »koži« počuti povsem v redu, da zmore (s svojim partnerjem, morda prav zahvaljujoč – tudi – njemu) uspešno in lepše bivati na planetu! Kljub vsemu nestrinjanju, katero dnevno izkazuje obča bebavost!

Pa, da ne bi bilo nesporazumov, v izogib dvomljivcem: psiha (podzavest) je huda zadeva. Resda je, v temelju, namenjena predvsem zagotavljanju fizičnega preživetja posameznosti (zato se raje odloči dospeti v psihične težave, in obstati, v fizičnem smislu, čim manj nedotakljivo oz. ogroženo od okolja, ki taisto posamičnost s samim seboj, s svojimi vzorci, ogroža), a je res tudi to, da je človekov svet povsem drugačen od živalskega, je bolj nestrpen (za nestrpnost zadoščajo že najmanjše razlike, predvsem pa, vsebinsko gledano, povsem nepomembne zadeve!), je maščevalen, zmore izkazovati zlobo… skratka, človeški svet, pardon, TOZADEVNO ČLOVEŠKI svet se zmore izkazovati natanko tako, kot se v živalskem svetu izkazujejo OBOLELE živali, denimo – obolele za steklino! In prav zaradi tega…

Prav zaradi tega taista, v prvi vrsti zaščitniško usmerjena, podzavest zmore pripeljati do trajnih in resnih okvar, med katerimi je samomor, kot »izhod v sili«, morda še najmanj boleč. Zmore povzročiti, denimo, popolno paralizo (pomeni, da vegetiraš, za časa svojega življenja), slepoto, in takšne okvarjenosti, kakršni sta, denimo, mazohizem in sadizem. Vse sicer ozdravljivo, v kolikor je pričetek zdravljenja pravočasen, in v kolikor razumski terapevt zdravi razumsko bitje, sicer pa – dosmrtna okvarjenost, ki nikakor ne prispeva h kakovostnemu živetju ne obolelega posameznika, ne njegovega neposrednega okolja.

In, za zaključek: DA, homoseksualnost JE naraven pojav. NE, homoseksualnost NI običajen naravni pojav. DA, homoseksualnost je obolelost, bolezen. NE, ni potrebe po njenem zdravljenju, v kolikor homoseksualec živi lastno zadovoljno živetje!

Bi bilo potrebno, krepko prej, pravzaprav nemudoma, zdraviti občo neumnost… ko bi obstajalo zdravilo, metoda zdravljenja, zanjo!