Težave,
težave, grde težave…
Danes
sem bil soudeleženec pogovora o težavah. Kaže, da sem bil težaven sogovornik,
pa je tudi pogovor postal težava, za sogovornika. Ki je težavo ( = pogovor)
rešil tako, da mi je onemogočil nadaljnje podajanje mnenja.
Prav,
sem že doživljal, in me takšen način ne preseneča več. Vendar – je sogovornik
rešil svoje težave, vsaj eno izmed njih, s tem, da me je »skenslal«?! Ni,
zdaleč od tega, kajti njegova nezmožnost izmenjave (različnih) mnenj je še
vedno ostala – njegova nezmožnost, njegova težava. In je ostala natanko tam,
kjer se težave tudi nahajajo, kjer se v bistvu sploh porajajo – znotraj (v
konkretnem primeru v sogovorniku).
Objektivna
stanja so zgolj objektivna stanja. Določene vsebine, ki obstajajo same po sebi
in v neodvisnosti od naše volje. In ta objektivna stanja NISO težave, pač pa je
naš odnos do teh objektivnih stanj tisto, čemur pravimo težava! Kakopak,
pojasnim, in to naredim s povsem banalnim, dokaj razumljivim primerom.
Denimo,
da kupim parcelo, na kateri že stojita dva objekta – hiša in skala, velika
skala. Oba objekta stojita drug ob drugem, sedaj pa…
V
kolikor ME MOTI skala,
stoječa ob hiši, potem mi je zaradi nje neprijetno, ne morem biti zadovoljen,
ker je tam. In to nezadovoljstvo (torej tisti nekaj, ki se nahaja V MENI!!!)
je že moja težava.
V
kolikor me skala NE moti,
pač pa mi je celo všeč, da je ob hiši, glede skale nimam nikakršnih težav.
Skala
je skala, in ker SE SAMA PO SEBI NI SPREMENILA (še vedno je ista), se je pa
spremenil MOJ ODNOS DO NJE (v prvem primeru ME MOTI, v drugem pa ME NE MOTI),
konkretno – iz težave se je spremenil v NEtežavo. Pomeni, da sem jaz oz. moj
odnos do skale (ali česarkoli drugega) (ne)povzročitelj težave
poimenovane »težava skala«.
V
drugem primeru, ko me skala NE moti, jo bom pustil pri miru, in skala mi, sama
od sebe, ne (bo) povzroča(la) prav nobenih težav.
V prvem
primeru, ko me skala moti, v bistvu tudi NI težava v sami skali (je zgolj
dejstvo, stoji tam, od nekdaj), pač pa v tem, da MENI NI VŠEČ, ker tam stoji.
Zdaj pa takole – ker skala ne more sama o sebi odločati, kje bo in kje je ne
bo, tudi ne more biti od nje odvisno to, ali bom težavo uspel ali pa ne razrešiti.
In tudi ne bo od nje odvisno to, če si bom z razreševanjem vprašanja skaline
lociranosti pridelal zadovoljstvo (ob uspešni razrešitvi težave), ali
nezadovoljstvo (v nasprotnem primeru).
V
kolikor me skala moti, ker stoji tam, kjer, po mojem mnenju, ne bi smela stati,
imam v osnovi dve možnosti.
Prva je
ta, da skušam ugotoviti rešljivost težave (ali obstaja možnost, da na
nek način ugodim lastnemu nezadovoljstvu ter s prestavitvijo skale povzročim
sebi zadovoljstvo)… nato pa a) v primeru,
da je skalo moč z nekim dvigalom prestaviti, zastavim izvajanje razreševanja
težave (s tem, ko bo dvigalo prestavilo skalo, tja, kamor želim, da jo
prestavi, bo izginila moja težava = moje nezadovoljstvo nad trenutno
lociranostjo skale), ali pa b) v
kolikor ne obstaja objektivna možnost premestitve skale, se lahko bodisi soočim
z realnimi okoliščinami (ter skušam, posledično, odpraviti lastno
nezadovoljstvo), bodisi okoliščin ne sprejmem kot realnih (ter, s tem,
posledično ohranjam lastno nezadovoljstvo = lastno težavo).
Druga
možnost pa je ta, da ne skušam ničesar narediti, pač pa čakam, da »težava mine
sama od sebe«, v smislu da »čas vse pozdravi, pa ni vrag, da tudi moje težave
ne bi«… in res, celo tako se pripeti, da se sčasoma navadim na to, da skala
stoji, kjer stoji, da ne mislim več o tem, ali mi je njeno mesto všeč ali ne… kar
pa NE pomeni, da sem težavo (ki se VEDNO nahaja znotraj, torej v tistem, ki
jo zazna/va!) odpravil, pač pa sem jo
zgolj potisnil v pozabo, bolje – v podzavest… od koder bo moje
NEzadovoljstvo, zaradi lociranosti skale, še vedno negativno delovalo (name!),
četudi se tega delovanja NE zavedam.
Da,
objektivna stanja so le objektivna stanja, pa nekomu npr. višina ne poraja strahu
( = težave), drugemu pa ga (jo), nekomu nek »družben sistem« ne otežuje živetja
(mu NE predstavlja težave), drugemu pa otežuje (mu predstavlja težavo), pa…
Če
vemo, da se vse vsebine izkazujejo na temelju naravnih pravil, potemtakem se
izkazujejo vselej enako (v enakih okoliščinah) in do VSEH enako (po istih
svojih zakonitostih), potem taista objektivna stanja ( = DEJSTVA) NE MOREJO
BITI TEŽAVE, pač pa so težave NAŠA DOJEMANJA teh objektivnih stanj oz. dejstev,
in v zvezi s temi dojemanji tudi naša (ne)zmožnost za bodisi sprejetje
konkretnih okoliščin kot takih (najslabše se je lotiti razreševati NErazrešljive
stvari, kajti takšnemu razreševanju VEDNO sledi NEUSPEH, le-temu pa le še
dodatno razočaranje = nezadovoljstvo = težava), bodisi naša (ne)zmožnost
razreševanja rešljivih vsebin, pa…
Pa
razreševanje težav(e) celo porodi zadovoljstvo ( = energija = volja = moč za
nadaljnje delovanje), v kolikor smo pri razreševanju uspešni, ali pa povzroči
nezadovoljstvo ( = upad energije = oslabitev = brezvoljnost), v kolikor se
lotimo reševati tisto, kar smo razrešiti NEzmožni.
Potemtakem,
da zaključim: težave same po sebi sploh NE obstajajo (ko bi obstajale, potem bi
enako težavno delovale do vseh), pač pa gre za stanja, POROJENA V NAS in v
odnosu do nekih konkretnih življenjskih okoliščin, in v odvisnosti od ničesar
drugega kot od – zmožnosti (naše!) realne presoje (samih teh okoliščin in naše
ne/uspešnosti njih razreševanja).
In, v
kolikor bi kdo pripomnil, češ kakšne bedarije govoriš, kaj pa neka gora, s
svojimi prepadnimi stenami, to ni težava, kadar jo želiš preplezati?
Meni
(in vsem tistim, ki ne bodo drezali vanjo) NI. Tistim, ki se podajo nanjo, pa
lahko postane (a to postane izključno zaradi NJIH odločitve, da se nanjo podajo
oz. drugače: NJIH odločitev PORODI težavo).
Ni komentarjev:
Objavite komentar