Zračni
tlak se, očitno, spet spreminja, in to nekoliko hitreje počne, dovolj hitro, da
moram, radi vrtoglavice, paziti kaj in kako počnem. Že ko sem vstajal s
postelje, sem imel občutek, kot bi bil na neki barki, in bi jo valovi veselo
zibali, pa se mi je, za trenutek zgolj, celo zazdelo, da bom, sedeč na ležišču,
izgubil tla pod nogami…
Ni,
vsaj meni, in zame, pogojev, da bi se pretirano priklanjal in vzdigoval, kaj
šele, da bi se krog osi, svoje, sukal. Tako in tako priklanjanje ni v moji
navadi, obračal pa se tudi nikoli nisem, ne po vetrovih, ne po drugih podobah
večne »pravovernosti«, ki zlahka gospodarje menja, da le polnost korita
pričakuje…
Pa me
je, tudi danes, poneslo k Rima raji. Bom pa, morda, že danes zaključil z drugim
krogom izbiranja prejetih prispevkov, medtem ko sem včeraj uspel tudi uvodnik,
za letošnji zbornik, spisati, in ga posredovati oblikovalcu. In tudi nekaj
scenarija za zaključno prireditev mi je uspelo vkup djati, kolikor ga zmorem,
kakopak, glede na to, da, zaenkrat vsaj, ne razpolagam s programom, s katerim
se bodo otroci iz glasbene šole predstavili na prireditvi…
Da,
tudi letošnja Rima raja gre, počasi, a zanesljivo, proti koncu, koncu mojih
prizadevanj. Dokončati izbor, zaključiti scenarij, posredovati obvestila o
najboljših šolam, in bom, do septembra, ko bo čas za nov natečaj, odložil
tovrstne aktivnosti. Prireditve pa se ne bom udeležil, kakor se je ne
udeležujem nekaj zadnjih let, odkar sem se odločil potisniti se nekam v kraj,
in daleč od podobnih dogajanj. Čez dve leti, na petnajsto, bom šel, toliko, da
se uradno poslovim od svojega »idejnega otroka«, s katerim sem več kot le
prizadevno zastavljal dolga leta nazaj, misleč, naivnež, da ima »družba« posluh
za takšne zadeve, pa da ji je v interesu vzpodbujati ustvarjalnost otrok,
ustvarjalnost na različnih, in vseh področjih, predvsem pa misleč, da bom pod Alpami
našel vsaj odseve takšne otroškosti, kakršno je moč najti, celo z lahkoto, tam,
nekje na »nerazvitem«, »zaostalem«, »nekulturnem« Jugu. Blagor »Južnjakom«,
kakršnikoli že so, in niti zdaleč niso vsi biseri, še večinoma ne, a vsaj sebe
še zmorejo imeti, in izkazovati…
Da, »božje«
poti so me, danes, vrnile tja, kjer sem zastavljal in zastavil, in zdaj
pričakujem, da mi bo uspelo, v naslednjih letih, tudi dokončati. In predati
zadevo ter narediti križ prek dodatnega dela mojega obstajanja. Tako in tako
sem ga, malodane v celoti, prekrižal. In bi bilo drugače nesmiselno, ob vsem,
kar so mi, z ravnanji, pripovedovali in izpovedali. Jebat ga, crkavaj in pusti
crkavati, najboljši recept za kolikor toliko nemoteno življenje, v okolju
čustvene in miselne praznine, neskončne, kričeče sebičnosti.
Maloprej
sem si skuhal kavo, drugo današnjo, češ da bo, morda, pomagala, po vprašanju
pritiska, čeprav vem, da se bo izkazala zgolj v podobi nekaj časa trajajočega
ugodja, nič več. In sem cuckoma s sladkanjem postregel…
Oliver je
prišel, in prinesel, približno štiri, pet kilogramov mesnih ostankov. Kosi, že
obdelani, kuhani, pečeni, praženi. Večino sem spravil v zamrzovalnik, nekaj, za
dva, tri dni, pa v hladilnik. Jima bodo briketi šli krepko bolje v tek, ko bodo
mednje tudi koščki mesa pomešani…
Pogled
mi zdrsne, vsake toliko, prek sobe, in igračk mojega Sonka. Lepo so zložene, na
kupu vsaj, ničesar več ni razmetanega po tleh. Čudna podoba, komaj čakam, da
Malo pride, in, spet, »red« naredi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar