»Uničila«
si me, v minulem tednu. Že v torek, popoldan, ko sva sedla k sestavljankam, me
je skorajda »zmanjkalo«, dobesedno zaspal bi, kar na tleh, ko ne bi bilo tvoje
čivkajoče radoživosti…
Počutim
se kot bi mi izcedili poslednje kapljice moči. Bržčas je za to kriva neka
kombinacija, siceršnje utrujenosti, tvoje nezaustavljivosti in pa, kakopak,
mojih let. In tega, seveda, da si, kadar sva skupaj, ti »šefica«, pa jaz tebe
ubogam, se ti prilagajam, ne obratno. S tem, slednjim, pa je tako, kot pri
živali(ca)h in, ne nazadnje, malodane pri vseh – bolj kot roko ponujaš, bolj
brez nje ostajaš…
Včeraj
sem načrtoval, da bom danes »drvaril«, a že zjutraj ugotovil, da je bolje, če
ne. Vsaj danes še ne. Sem se raje za »počitek« odločil, med redka fizična
opravila tvoje perilo vključil, ki je že oprano in obešeno, sicer pa se
posvečam nadaljevanju izbiranja prispevkov za Rima rajo. Je še kar precej tega
dela, pa kolikor bom tekom dneva opravil, toliko manj bo nočnim uram ostalo.
Tako in tako me še dva kroga izbiranja čakata, kot ocenjujem…
V
vmesnem času »skačem« k uvodniku. Tudi njega naj bi čim prej spisal, da bo
oblikovalec imel čim več časa na razpolago, za postavitev končne podobe
zbornika. Tudi začetni del scenarija zaključne prireditve je že narejen,
ostalega itak ne morem spisati, dokler ne prejmem ustreznega programa iz
glasbene šole. A se za slednje niti ne mudi, vsaj zaenkrat še ne…
Kaj
počneš, medo moj medasti? Tu vse krog »velike palice« sameva, Tisa, Tar in
mački se z lenobnostjo izkazujejo, nikogar ni, ki bi jih »dresiral«, jim
nagajal, jih podil po dvorišču. In edina svetla točka, napram minulim dnem, so
narcise, ki se, vse bolj, začenjajo odpirati.
Sosed,
tisti, katerega ti, kot tata, pozdravljaš z »zdlavo mozakal«, in mu
pojasnjuješ, da greva na breg, pa da na bregu ni »nic hudega«, me je vprašal,
če nisi več tu, da je vse tako tiho.
O, je,
je, še kako je tu, meni in zame, kamorkoli pogledam, jo vidim, in slišim,
čeprav… ja, ni je, da bi me na breg, in drugam, naokrog, vodila, dopustila mi
je nekaj dni, da k sebi pridem, moči obnovim. Kolikor se bo dalo, kakopak, ob
vsem, česar se želim v tem tednu lotiti…
Ja,
danes imam dan »počitka«, čeprav mi to, kar v tem »počitku« počnem, težje »pada«
kot uboganje tebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar