Izpel
sem se, skoraj do dna.
In
tisto, kar me je ostalo,
do konca
v kletvicah bo žgalo!
Saj je,
še je, na dnu srca.
V
spoznanja mnoga se obdalo,
nevrednim
več ne bo dajalo!
Do
gležnjev mi smrad svet ne sega!
Goltavo
blato vase vleče,
mu brez
razkrajanja ni sreče!
Zasluži
konec si zalega!
A govnu
konca ni, ne kraja,
ko v
sebi istem se oplaja.
Izpel
sem se, skoraj do dna.
Dajal v
ničevost svoje dni,
da pila
mi je kri, moči!
Za
drobce čistega neba
v meni
pesem ne nehuje,
čeprav
povsem zaman kljubuje.
Smrad
svetu, govnu brez obraza
ne bom
priznal poraza!
Ni komentarjev:
Objavite komentar