Ne, ne maram živali!

Medtem ko se žival ponaša s tem, da je »človek«, jaz preklinjam lastno »usodo«, ki mi je odmerjena v podobi človeka! In ne, nikakor ne morem poreči, da imam rad živali, daleč od tega! Moj rad-imam je selektiven, in je vezan na konkretno vsebino, na človeka in človečnost, na Dobroto, Iskrenost, Lepoto, tega pa je tako malo, na tem prekletem živalskem planetu, da bolj znese sovražiti, kot pa imeti rad!

 

Sodobni »strokovnjaki« ugotavljajo inteligenco pri uradno prepoznanih živalih. Mi je silno žal, vendar – samo žival, ne-umno nagonsko bitje, nerazumsko, zmore pri živali ugotavljati razum!

 

Razum zmore ugotavljati dejstva, v kolikor ima to srečo, da preživi v okolju pametnih, čeprav – ugotovljena dejstva nikakor ne vodijo do sreče, pač pa v stanje prizadevanj za porajanje najnujnejših zadovoljstev, potrebnih za golo (pre)živetje.

 

Ne, ne maram živali! Čas vrtijo v krogih in njihova »ljubezen« ne presega »ljubezni« do lastne riti.

 

Bojda so vetrovi krivi, ker se po njih obračajo. Česa si še ne bodo izmislili, v opravičevanje nevretenčarstva?!

 

Sijaj zvezd nikoli smradu gnoja ne izniči.

 

Obstajajo, da obstajajo. V obstajanju obstajanja je obstajanje izgubilo pomen.