V požiranju

Bojda takšne so postave,

ljube matere Narave,

da je treba zaužiti,

če se hočeš okrepiti,

cel kup neke svinjarije…

 

Dete hipec ne odlaša,

v usta marsikaj vnaša,

vse po vrsti preizkuša

radovedna mala duša,

vonja, liže, je in pije…

 

Tudi jaz, že vse živetje,

goltam raznorazno smetje,

goltam, pridno, se nerviram,

kljub temu lepo požiram…

 

Ne od vsakogar, se ve.

Moje mi srce pove

kdo se sme tako kazati,

da mi gre na glavo srati…

 

Tu in tam kakšna nadloga

mi dospe krepko prek roba,

in takrat se pripeti

tisti zame-te-več-ni…

 

Goltal mlad sem, goltam star,

in ne delam si utvar,

iščem le opravičila,

neka svoja pojasnila…

 

Kljub temu svoj rob držim,

včasih moč mu popustim,

da priložnost, spet, odpiram…

preden, prav zares – zradiram!