Živim,
da se sprašujem, nenehno v iskanju,
kjer vse
je razumljivo, tam vedeti nič ni,
nenehno
le kljubujem, vse trdnejši v spoznanju,
da tam,
kjer so nagoni, bodočnost ne gradi…
Čemu bi
se upiral vsem silnicam narave,
ker človek
sem in hočem, da lepši je ta svet?
Podobe
so številne, večinske, zgolj neprave,
pa z
njimi vsaj do upa ne zmore se dospet…
Vse kar
je zgolj v divjanje, v nered, v sebičnost dano,
v moči
kar požira, v šibkósti čuti glad,
v
človeštvu je le farsa, popolnoma zlagano,
ni
sreče, tam, kjer sebe hitiš imeti rad…
Čemu bi
se upiral, naj teče, kakor teče,
če hoče,
naj segnije, bilo celo bi prav,
kjer
duša ne daruje, in tam, kjer vest ne peče,
tam
človek zadovoljen nikdar ne bo postal…
Živim,
da se sprašujem, vrstijo se vprašanja,
odgovori
pa zlepa ne zbujajo utvar,
le čas
je, ki, počasi, za skrbjo skrb odganja,
ne bo
mi dolgo biti, na srečo sem že star.
Ni komentarjev:
Objavite komentar