Hvala?!

Ko pobiram, poberem, da ni na tleh.

Ko podpiram, podprem, da zmore stati.

Ko zaupam, zaupam, in iščem v očeh,

vso tisto lepoto, ki sme mi veljati…

 

Ko nudim, še dam, da zmorem deliti.

Ko varujem, čuvam, v pomembnost mi sveti.

Ko objemam, objamem, ker rabim topliti,

vse tisto, kar v meni sploh zmore živeti…

 

Ko spuščam, spustim, da lahko je po svoje.

Ko vodim, usmerim, da pot ne greni.

Ko dajem, razdam se, da v drugem zapoje,

vse tisto, kar v meni, si peti želi…

 

Nikdar ne računam, nikdar ne trgujem.

V plačilo ničesar sploh ne pričakujem.

Kakopak, z izjemo tega, da žari,

vse to, kar počenjam, iz drugih oči…

 

In najde se kdo, ki nek hvala izreče,

čeprav raje slišim odzive srca.

In najde se, kdor v koš vse dano pomeče,

in s tem tudi mene, preprosto, v nič da.