V zamudi

Življenje je na mrve, v trenutkih se ponuja,

na koncu, ko seštevaš, umanjka jih cel šir,

prehitremu ni dano, zgreši ga kdor zamuja,

na koncu ugotavljaš, da bil je nek drobir…

 

Že dolgo sem v zamudi, že dolgo mi uhaja,

če ne kar od začetka, počasi se vrtim,

pa lažje mi je s tistim, kar mi, če sploh, ostaja,

dokler zagrabim že ničesar ni, da izgubim…

 

Zamujam, ko oklevam, in ko priložnost nudim,

ko lažem si, da v slabem je kanček dobrega,

zamujam, kadar svojemu zamujanju se čudim,

čeprav zamujanje je vse kar mi je od vsega…

 

Že dolgo sem v zamudi, pa uspešno mi uteče,

popravkov ni, ne da vrniti se v nek nazaj,

edina tista s koso, ki na koncu konec reče,

bo znala pravočasno me pospraviti v kraj…