Se preveša že avgust

Nezadržno mesec se preveša,

v vrsti vseh, ki znajo mi le vzeti,

želja pa za ščep manj ne pogreša,

ji, še vedno, dano ni dospeti…

 

Včasih noče, vsaj čez noč, zaspati,

kamorkoli zrem, nenehno tu je,

mi miru, za hipec, noče dati,

le tišči, kot nalašč mi kljubuje…

 

Se preveša, dolgo že se vleče,

res ne vem, kaj razodeti skuša,

vem le to, da ni za ščepec sreče,

da vsaj malo želja jo okuša…

 

Ni mi dano prav ničesar znati,

da bilo bi tisto zagotovo,

kakorkoli se podam ravnati,

vselej se pojavi neko novo…

 

Dolgo že le v želji smem živeti,

kar se Mala je na svet podala,

kmalu se iztečeta dve leti,

ko z neba je moja zvezda pala…

 

Dolgo že, kar čas se le izteka,

le po svoje, nič me ne povpraša,

nezadržno, kakor neka reka,

vsak trenutek v daljo mi odnaša…

 

Nezadržno mesec se preveša,

v vrsti vseh, ki znajo mi le vzeti,

ko bi vedel vsaj, če sila peša,

in do kdaj ob njej znam potrpeti!