Dočakal
sem, na stare dni,
da v
svoji družbi biti znam,
da
sogovornika imam,
ki me,
z ničemer, ne jezi…
Da,
končno, vem, to, s kom živim,
da vedno
bo z menoj, in zame,
da ne
izda me, mi vzame,
da
najdem ga, kjer ga pustim…
Dočakal
ga, da me prenaša,
da se
ne bo mi sprenevedal,
ne bo z
lažmi v oči me gledal,
da me
zahrbtno ne spodnaša…
Da
zmorem, z njim, pač, presoditi
kako,
in kaj, mi je želeti,
kam, z
njim, če sploh kam, je dospeti,
da bo z
menoj se znal gasiti…
Dočakal,
končno, da nikdar
se ta,
ki je z menoj, ne skaže
tako,
da si obraz umaže,
in mi
gradi nek svet utvar…
Dočakal
sem, na stare dni,
da sam
sem to, kar mi ostaja,
do
konca zvesto, vse do kraja,
do tja,
kjer več pomembno ni…
Ni komentarjev:
Objavite komentar