Prav
vse, kar dihati hiti, vsaj nekaj si obeta,
v
obetih si gradi poti, kot ve, najbolje zna,
ker
ptice mesto ne drži, zato po svetu leta,
drevo
se zadovoljno zdi, ko seže do neba…
Se upi
radi v sanje tko, ker hočejo živeti,
in tu
in tam se pripeti, da se tako zgodi,
a lepše
kakor sanje so, prej znajo se izpeti,
zamre
nasmeh in sonca sij izgine iz oči…
Se prek
bregov, v šir in v dalj, izlije blatna reka,
pograbi
vse, najraje tisto, kar iz blata ni,
so lepe
sanje ji izziv, brez milosti useka,
odnese
nekam v svoj nič, za vselej, brez sledi…
Sem se
dodobra naučil, kaj mi je sploh snovati,
preveč
boli, ko se podre, kar ti srce drži,
zdaj
vem, da moram lepih sanj se, kot hudiča, bati,
že res,
bolj pusto je brez njih, a tudi manj boli…
Ni komentarjev:
Objavite komentar