Marsičesa
še nisem preštel.
Vseh
zvezd, denimo, vseh kometov.
Vsega,
kar izgubil sem, a sem imel,
vseh sanj
nedosanjanih, lažnih obetov…
In
nisem preštel svojega imam rad.
Ne vem,
se vsega ne da šteti.
Vem le,
da sem nekajkrat zletel v prepad,
ko rad
te imam ni mi smel več živeti…
In
pljunkov vseh tudi nisem preštel,
so znali
me dobro pljuniti.
Zgolj
tistih, ki so, kadar rad sem imel,
me zmogli
s seboj razsvetliti…
Vem,
vsakdo o sebi predvsem govori,
s početjem
se, zlahka, izkaže,
ne
pljuvam, ker sline se škoda mi zdi,
da se s
čem nevrednim umaže…
Pustim,
saj ni sile, zgolj redkim pustim,
veliko vsega
ne vedo,
nekako
se trudim, nekako zdržim,
za
kanček je le bolj grenko…
Ne vem,
se verjetno ne bom v to podal,
da štel
bi, vse, kar je moč šteti,
sem tu,
in popljuvan bom tudi ostal,
naj
času bo čas razodeti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar