Z
vsakim dnevom manj ostaja,
v neskončnost
nič ne traja,
zlasti
ne, kadar ne čuvaš,
pač pa
mečeš, in popljuvaš...
Tudi
brezpogojno mine,
se nasiti
bolečine,
razkrojijo
mu spoznanja
tisto
vse, o čemer sanja…
Obledi,
nekoč barvito,
se razkrije
najbolj skrito,
zrak se
skvari, nos zaviha,
v
takšnem pa težko se diha…
Z
vsakim dnevom manj ostaja,
z upanjem
vse manj navdaja,
ni
iskrenosti, ni sreče
tam,
kjer laž poteze vleče…
Prav.
Ni dano spremeniti,
iz nevrednega
svetliti,
kaj bi
sebe v isto tlačil,
s tem,
da bi celo – beračil?!
Vse
življenje sem zgolj jaz,
hrbet raven,
en obraz,
nikdar
podlo znal ravnati…
Le pred
kom bi šel klečati?!
Z vsakim
dnevom manj ostaja,
čas prav
vsakogar razkraja,
znal
sem marsikaj požreti,
zmorem
sam s seboj živeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar