Z Marsa

Sem dolgo razmišljal, počasi mi vleče,

čemu v življenju prav takšne sem sreče,

čemu mi življenje se kaže kot farsa…

in sem ugotovil – ker padel sem z Marsa!

 

Razmišljam drugače, postavljen na glavo,

večinsko pravilno, to meni ni pravo,

kjer so po skupinah, tam mene sploh ni…

na Marsu drugače se, kaže, živi!

 

Ko krenem ljubiti, hitim ves se dati,

v drugega sreči še svojo kovati,

iz drugega plana mi lepše je zreti…

na Marsu ljubiti ni sebi imeti!

 

Mi ni do denarja, več kot ga je nuja,

ne šteje mi kar se prav zlahka ponuja,

ni blišča, da vanj bi hotel se odeti…

na Marsu iz sebe vsak Marsovec sveti!

 

Sem dolgo razmišljal, ma, k vragu možgani,

čemu takšni smo le na redko sejani,

čemu vse te redke življenje greni…

v mlaki le žabam prav nič ne smrdi!