Gledam
oblaček, ki v belem samuje,
veter ga
nosi, počasi, v nebo,
kakor
nek brod, ki polagoma pljuje,
tja,
kjer v zavetju pristan našel bo…
Ni mu
čeri, da bi v drob se zadrle,
ni mu
na poti strašljivih valov,
ni mu
rjavin, da bi rane odprle
in ga
izpile, do zadnjih sokov…
Kaj bi
mi vse, ko pa ni mi z njim dano,
tja,
kamor plove, ko reže v šir,
da bi
podal se čez modro poljano,
da
poiskal bi v daljavah si mir…
Kaj bi
mi vse, ko oblak še odhaja,
kot da
z menoj mu sploh biti ni tu,
misel
na njo se nenehno poraja,
z njo
odletelo mi vse je po zlu…
Gledam
oblaček, ki v belem samuje,
veter ga
nosi, počasi, v nebo…
Že res,
odšla je, a še vedno tu je,
da ne
pozabi jokati oko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar