V
življenju iskal sem, nenehno, ljudi,
in nekaj
sem smel jih spoznati,
tak
svet je, človeka z lahkoto greni,
če nisi
edini, je lažje obstati…
Po
vrsti drugačni, kot je običaj,
njim vse,
kar je občim, ni vredno,
po
vrsti vsi zmožni, krasi jih značaj,
od
rojstva do smrti dosledno…
Kar
sami se dajo, docela, v nek kot,
jim ni,
kjer je vse gomazeče,
izbere
vsak svojo samotno si pot,
ki pa
ne popelje do sreče…
Spoznal
sem ljudi, jih na prste znam štet,
zanesti
se vedno da nanje,
po njih
bil drugačen, povsem, bi ta svet,
kot
tvori ga mnoštvo vsakdanje…
Enake
usode, enako gorje,
je,
bržčas, tako vek do veka,
tam,
kjer se v nagonih vrteti vse sme,
tam
dobrega ni za človeka…
Ni komentarjev:
Objavite komentar