Grem iz
krize v čas močnejši,
pa spet
v krizo padam,
za
spoznanje bogatejši,
vendar
ne obvladam,
vse,
kar se po svoje vleče,
ni mi
kažipot do sreče,
tisto,
kar se boljše vidi,
pa se,
zlahka, spridi…
Gori-doli,
naokoli,
kot planinska
tura,
nisem
mislil si nikoli,
da se
zlahka fura,
a to,
kar se zdaj dogaja,
to le
ruši, in razkraja,
niso
dnevi blagi,
živci
so na vagi…
Kriza
se iz krize zbuja,
noče presahniti,
še za
hipec ne zamuja,
se ne
da spočiti,
bi
štacuno rad zaprl,
nekam
na dopust ucvrl…
ko bi
znal oditi
in vse
pozabiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar