Vse bolj me jemlje

Sedim, ob kavi, in kadim,

ko misel sama šine,

o poti, ki vse bolj drobim

jo nekam med spomine,

vse manj mi dan, prav vsak, je dan,

vse bolj mi ga odvzame,

ko me potiska nekam vstran,

kjer tema čaka name…

 

Vsak hip ki v njem me zate ni,

zgolj v prazno se obrne,

vsak moj pogled se v nič zgubi,

nikoli se ne vrne,

in ko zastaja moja dlan,

ne da bi tebe grela,

jo je iz časa v čas le manj,

dokler ne bo uvela…

 

In pride dan, ko več ne bo

oči, dlani, besede,

ostalo ti bo le nebo,

na njem podobe blede,

takrat, morda, kdo ve, spoznaš,

da sebi si vzela,

da iti več naprej ne znaš,

da ni, kar  si hotela…

 

Vsak hip odvzema, nič ne da,

le nemo se izteka,

kar si iz svojega sveta

odpravila človeka,

edini bil sem ti v pomoč,

ti dal, kar se je dalo,

edini vate z upi zroč,

a ni me več ostalo…