Od
nekdaj »človeštvo« resnico sprevrača,
ker vsa
ogledala so, kaže, v okvari,
je
grešnica prva bila celo kača,
kot
piše v pravljici neki, prastari…
Ja,
kača je kača, prav zvita, do kraja,
je Evo
in Adama vrgla iz Raja!
In
njuno potomstvo – prav iste je baže,
kazalec
ima, da na druge z njim kaže…
Ko šef
pravdo troši, a zna podeliti,
vse tiho
je, kot nezaplinjene riti,
a ko za
ovratnik pravica ga zgrabi,
takrat
moč je slišati vse o barabi…
A kaj,
ni na takšne se niti jeziti,
nagonov
načelnost ne zmore krasiti,
so
dobre jim prav vse donosne poti,
četudi
speljane v različne smeri…
Zdaj z
leve, zdaj z desne, tako, kakor da se,
odloča sladkost
predvolilne klobase.
So v
prejšnjem sistemu bili vsi na poti,
na pravi,
edini, kar zdaj jih ne moti,
trobili
so, kimali, ploskali v glas…
a zdaj,
pač, napočil drugačen je čas:
postali
gospodje so vsi, vse gospe…
Res
čuden razvoj je, ko v blato vse gre!
Baje je
poštenost vsesplošna odlika,
kakopak
takrat, ko za voglom se sika,
v obraz
pa… ne vem, morda res, a takrat,
ko z
druge strani že zaprtih je vrat…
Ja,
prav radi kač, in pa neke peščice,
med silno
poštenostjo svet poln krivice!
Od
nekdaj »človeštvo«, ki »ve«, ne dojema,
da samo
je bistvo, edino, problema,
odloča,
sprejema, odmerja, izbira,
potem
pa izbrane z lahkoto nadira…
češ »tega
pa nismo vedeli«, takrat, seveda.
Neumnost
v zrcalu kot umnost se gleda!
Zato »takrat«
ni pravilna beseda!
Beda je
vedno nič več kot le – beda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar