Dragoceno je…

Ni vse, kar je, zgolj običajno,

takšno vsakdanje, in ceneno,

je tudi kar je vredno trajno,

kar je, preprosto, dragoceno…

 

Četudi včasih zna se zdeti

kot da bi padlo ti z neba,

ni res, kar zlahka je imeti,

to, prav nikdar, sploh ne velja…

 

Za vse nek predpogoj obstaja,

za vse obstaja neka pot,

kar je z neba, to ne ostaja,

z izjemo preštevilnih zmot…

 

Imaš lahko cel kup imetja,

brez ene vredne, v njem, stvari,

na travniku, prepolnem cvetja,

se, zlahka, slednji izgubi…

 

Ni isti, kdor s teboj se brati,

kadar obema je lepo,

kot tisti, ki želi ostati,

da v mukah ti poda roko…

 

Ni isti, ki le pričakuje,

zavrže, kadar ni dobit,

kot tisti, ki prav potrebuje,

da tebi sme nasmeh budit…

 

Ni vse, kar je, lahko jemati,

je redko k redkemu dospet,

kadar umanjka, znaš spoznati

kar vredno je bilo imet…

 

A kaj bi s tem, kjer ni vsebine,

tam vredno v blatu zna končati,

tam vse živetje v praznem mine,

ko prazno se hiti iskati…