Včasih zalotim pri želji se grešni,
rad bi do konca, in prav vse verjel,
takšni trenutki docela so smešni,
zlasti, ker to že nekoč sem počel…
In mi bilo je razkrito, v zameno,
da zgolj metal sem zaupanje v zrak,
da je iskreno preveč dragoceno,
pa z njim ne zmore, še zdaleč ne, vsak…
Včasih zalotim pri želji se grešni,
da bi, kot nekdaj, enako imel,
vem, že v naprej upi so brezuspešni,
kar sem imel, je za vselej čas vzel…
Ko vidiš kaj pod površjem se skriva,
in komaj čaka, da pride na plan,
želja premnoga postane minljiva,
še preden sme dočakati svoj dan…
Včasih so želje drugače živele,
delček je vedno bil z meglo ovit,
a so kasneje, po vrsti, zbledele,
ko se je megla podala topit…
Ni komentarjev:
Objavite komentar