Na dveh stolih…

Dospel sem, počasi, bi reklo se z leti,

do nekih zaključkov, do nekih spoznanj,

pa vem, da lahko ni pravilno živeti,

da včasih je boljši, kot več, tisti manj…

Ne morem obenem v dveh posteljah spati,

sočasno hoditi v različne smeri,

ni dano čepeti in stati mi hkrati,

še gledat ne morem zaprtih oči…

 

Različno je, kar rado k sebi povleče,

obeti se kažejo zlahka, z neba,

a niso poti vse peljane do sreče,

nasprotno, le redko katera velja…

Kar zlahka ti pade, ni vredne narave,

še več, zmore biti, da silno smrdi,

že res, ne potonejo lahke vse glave,

a rado odnese tja, v krasne jih tri…

 

Ne da se sedeti na dveh stolih hkrati,

kakopak, če nisi kot traktor v rit,

te silijo dejstva, da moraš izbrati,

sedeti le tam, kjer zares hočeš bit…

Razmisli, vsaj malo, tako, za tekoče,

kje lepši pokazati zna se ti svet,

ker veš, je prav čuden, moj stol, in sploh noče,

da vsaka bi rit na njem smela sedet…