Imeti rad

Imeti rad ni kar tako, da zlahka se izreče,

kot sliši se, povprek, počez, da ni verjeti moč,

imeti rad ni smeh samo, prav rado kdaj zapeče,

in tudi s črnim zapreti, ko si v težave zroč…

 

Imeti rad je več kot daj, še zdaleč ni vzeti,

nasprotno, z njim hitiš tako, da sebe greš jemat,

in je nasmeh, ki skozi drug nasmeh zmore živeti,

je solza, ki v solzah ne tvojih, v hipu, zna nastat…

 

Imeti rad je ko ti ni, če drugega kaj tare,

pa dal bi vse, kar ti je moč, da svet bi spremenil,

imeti rad je ko donijo v duši vse fanfare,

ker si polepšal, kar si smel, ker si razveselil…

 

Imeti rad ni kar tako, in je še manj težavno,

le duši dve sta zanj dovolj, da zlijeta se vanj,

da vsak utrip, ki se rodi, se čuti obetavno,

kot eno zgolj, kot isti dih, nič več, in prav nič manj…

 

Imel sem rad, in še imam, čeprav je zdaj pekoče,

a tudi to se pripeti, še sonce kdaj zamre,

in čakam, dolgo upajoč, dokler se v meni joče,

da znova skozi črn oblak svetloba mi prodre…