Vrč
služi, dokler se ne razbije.
V
črepinjah prav vsa volja mu preneha.
Je
zgodba prava, dokler vodo pije,
ko ne,
takrat za vselej se upeha…
Zaupanje
brezmejno je imetje,
pa vsakomur
ni, zagotovo, dano,
ugasne,
ko plevel prekrije cvetje,
ko je z
lažjo do konca izigrano…
In kjer
z lažjo se laž nenehno brati,
tam veš
kar vidiš, v drugo gre dvomiti,
ker ni
v lažnivcu sploh vesti iskati,
moralno
dano ni neumni biti…
Tako,
pač, je, tako se samo skaže,
ker vsaka
laž bolj kratkega je veka,
ne ve
lažnivec, da se sam umaže,
da je
ničvreden, zgolj neka pokveka…
Ni komentarjev:
Objavite komentar